Športne izvedbe so praviloma rezervirane za večje avtomobile od segmenta B naprej. Hyundai je to tradicijo prekinil, ko je svojemu mestnemu malčku namenil paket opreme N Line. Na prvi pogled se malček ne razlikuje pretirano od svojih bratcev z drugimi paketi opreme, vendar pa športno naravo že na zunaj razkrivajo nizko presečne pnevmatike, dvojna izpušna cev, spojlerji in rdeči poudarki. Najdemo jih med drugim v obliki rdeče okrasne letve na prednjem odbijaču, kot tri izstopajoče črte na sicer značilni maski in kot rdeče značke i10 na C stebričkih. Rdeči poudarki se nadaljujejo tudi v notranjosti v obliki okrasnih šivov na oblazinjenju in v usnje oblečenem volanskem obroču. Da lahko pričakujemo živahnejšo vožnjo, nam namignejo še kovinske stopalke, po prvih metrih pa to odkrijemo tudi s pomočjo menjalnika, ki ima športno kratke poteze za hitrejše menjavanje prestav.

Pod pokrovom se skriva litrski trivaljnik s turbopolnilnikom in močjo 74 kW (100 KM), ki je na voljo le v tem paketu opreme. Tolikšna zmogljivost je v tem segmentu redka in je zato nadvse dobrodošla. Motor je sicer nekoliko glasnejši, kot bi si želeli, a vseeno sprejemljiv. Najlepše sicer zveni in teče pri okoli 2000 vrtljajih, ne pa pri priporočenih 1500, kjer ga skoraj nekoliko trese. Z umirjeno panoramsko vožnjo nam je uspelo porabo ohranjati pri 4,8 litra na 100 km, z nekoliko bolj dinamično vožnjo se je povzpela čez 5 litrov, na avtocesti pa je za las presegla 6 litrov. Kljub temu je najprijetnejšo vozniško izkušnjo ponujal na cestah, ki so omogočale hitre pospeške in višje hitrosti.

Najmanjšega Hyundaia odlikujeta vodljivost in okretnost, na cesti deluje obenem lahkotno in zanesljivo, k temu pa pripomore tudi čvrsto podvozje in nekoliko bolj športno vzmetenje. Neravnine dobro pobira, zato je tudi dinamična vožnja še vedno udobna.

Nad pomanjkanjem udobja se ne morejo pritoževati niti voznik niti potniki. Voznik spremlja delovanje asistenčnih sistemov na digitalnem zaslonu na armaturni plošči, na vrhu sredinske konzole pa je zdaj že nepogrešljiv infotainment z vsemi ključnimi funkcijami. Pod njim je nadvse dobrodošel dodatek – plošča za brezžično polnjenje pametnih telefonov. Volan in voznikov sedež sta nastavljiva po višini, pri volanu smo sicer pogrešali nastavljivost globine. Potniki na zadnjem sedežu sedijo precej udobno. Avto je v osnovi predviden za vožnjo do štirih oseb, z doplačilom pa omogoča konfiguracijo treh sedežev na zadnji klopi in tako skupno sprejme pet potnikov.

Posebnost malčka je v kombinaciji lastnosti, ki so v njem združene. Z različico N-Line in s turbobencinskim trivaljnikom je Hyundai našel trenutno nezapolnjeno nišo. Kupcem je ponudil majhen avto, ki z zmogljivostjo parira športnim izpeljankam večjih avtomobilov, ob tem pa ostaja mestni malček. Če ob bežnem pogledu deluje kot majhen avto za babice in dedke, ki stežka parkirajo v mestu, pa s svojimi karakteristikami prepriča tudi vitalnejše in dinamične uporabnike.

Za športno opremljenega malčka je potrebno doplačati 1.200 evrov, kar nanese na 15.810 evrov.