Kolikokrat se nam je že zgodilo, da je pred nami cijazilo počasno vozilo in vztrajno kršilo predpis za predpisom, pa smo glasno bentili čez »babo za volanom«, nato pa s kančkom zadrege pri semaforju odkrili, da je za krmilom pomične ovire moški?

Stereotip ženske za volanom je sicer bolj ali manj preživela ideja. Zlasti mlajše generacije ne delajo posebnih razlik med spoloma, ko nanese beseda na vožnjo. Deloma je za to zaslužen sociološki razvoj, ki žensk ne tišči več za štedilnik, deloma pa tudi razvoj avtomobilizma, ki je prinesel cel kup tehnologij in s tem vožnjo spremenil iz napornega fizičnega dela v lahkotno in prijetno opravilo.

Ob pojmu »ženska za volanom« si nehote predstavljamo pomično oviro na cesti – majhno in počasno vozilce, po možnosti v precej zanemarjenem stanju, v njem pa drobceno ženšče, ki komaj vidi čez volan, postanke pri semaforjih izkoristi za popravljanje ličila še krepko v zeleno luč in s tem spodbuja ostale voznike k srditemu hupanju. V križišču zavije brez smernika ali pa kljub smerniku pelje naravnost. Ob parkiranju povzroči prometni kolaps in najverjetneje za dobro mero še malce opraska avto.

Zgornji opis je morda zabaven, če nismo protagonistka sicer izmišljene zgodbe, ali pa vozniki v koloni za njo. Je pa v veliki meri karikiran, čeprav ni povsem izvit iz trte. Ženske smo dolga leta veljale za slabše voznice. Novejše raziskave, ki se naslanjajo na statistične podatke in na psihološka ter behavioristična dognanja, so to tezo ovrgle. Dokazano je, da imamo ženske drugačen stil vožnje in tudi drugačen pristop k vožnji, toda kolikor smo na posameznih segmentih vožnje slabše od nasprotnega spola, smo pri drugih segmentih v prednosti.

Moški imajo na primer bistveno boljšo prostorsko predstavljivost. Povprečna ženska bo velik avto brez asistenčnih sistemov parkirala občutno težje kot moški, tako zaradi tega, ker je fizično manjša in je njeno vidno polje za volanom drugačno, kot tudi zaradi tega, ker nima toliko izostrenega občutka za to, kje natančno so vsi robovi avtomobila. Po drugi strani pa se ženske redkeje in manj trdovratno izgubimo. Predvsem zato, ker nam ni nerodno priznati zmote in prositi za pomoč. Ali vklopiti navigacijo.

Nekdanji stereotip se je skozi leta preoblikoval v mnenje, da smo ženske sicer manj dinamične (beri: počasne), vendar zanesljivejše in varnejše voznice. Dokazano je, da ženske redkeje vozimo tvegano in redkeje povzročimo hudo prometno nesrečo. Toda tudi v tem primeru ne gre posploševati zadev ali pa se zanašati na statistiko.

V 23 letih kot voznica nisem nikoli naletela na stereotipno »babo za volanom«. Srečala sem na eni strani odlične voznice, boljše od povprečnega moškega voznika, pa tudi takšne, ob katerih sem se vprašala, kakšen nesrečen splet okoliščin je botroval temu, da so dobile vozniški izpit. Toda to vprašanje mi je vzbudil tudi marsikateri moški za volanom. Pod črto, nikakor ne moremo določenega voznega stila pripisati posameznemu spolu ali demografski skupini. Enako kot niso vsi moški štorasti v kuhinji, tudi nis(m)o vse ženske štoraste za volanom.