Če bi pričakovali, da se tradicionalnemu Britancu novost ne poda, se ne bi mogli bolj motiti. Z električnim pogonom je Mini le še bolj postal utelešenje vrednot, ki jih goji že desetletja.

Njegova zunanjost je še vedno značilne Minijevske oblike, le s pridihom igrivosti, ki jo prinašajo rumeni poudarki in nakazujejo, da se v nečem pa vendarle razlikuje od ostalih družinskih članov. Rumen je tudi stiliziran E, ki ga najdemo na ob straneh in na vratih prtljažnika in ki razkriva, da je Minijeva posebnost njegovo električno srce.

Potniška kabina ohranja Minijevo »okroglo« tematiko, ki je najbolj opazna ob pogledu na infotainment. Slednjega lahko upravljamo neposredno na zaslonu ali pa s pomočjo gumbov na sredinski konzoli. Pod zaslonom najdemo nekaj letalskih gumbov, najbolj izstopajoč je rumen gumb za zagon motorja. Sicer je potniška kabina udobna in zadovoljivo prostorna za štiri ne pretirano visoke osebe. Ker ima električni mini le tri vrata, se bodo potniki na zadnje sedeže nekoliko bolj tlačili, vendar kjer je volja, je tudi pot. Toda osredotočimo se predvsem na voznika. Ta lahko sedež in volan prilagodi svojim dimenzijam v vse možne smeri, za prijetnejše vzdušje med nočno vožnjo pa poskrbi ambientalna osvetlitev. Izbirati je možno med kar dvanajstimi odtenki.

Ko smo se namestili, se lahko odpravimo na pot. Elektromotor, ki poganja malčka, zaženemo s pritiskom na rumeni gumb, naše dejanje pa spremlja »vesoljski« zvok, ki se nam je zdel prav simpatičen, obenem pa tudi praktičen, saj je električni pogon popolnoma tih in brez opozorilnih zvokov niti ne bi opazili, da je avto pripravljen na vožnjo.

Prav prvi metri vsake vožnje z električnim Minijem so najbolj navdušujoči. Mini Cooper SE nas preseneti s tišino, gladkim potekom speljevanja in nadaljevanja vožnje, odzivnostjo in takojšnjim navorom. Med njegove odlike spada tudi pospešek. Elektromotor in baterijski sklop sta enaka kot v BMW-ju i3S, kar predstavlja 135 kW moči malega Minija.   Občutno manj navdušeni smo bili nad dosegom. Ta je ob popolnoma napolnjeni bateriji kazal okoli 180 kilometrov, številka pa se je z nadaljevanjem vožnje spreminjala glede na naš način vožnje ter na ostale porabnike energije, predvsem klimo. Način vožnje smo lahko izbrali tudi v nastavitvah ali z enim od gumbov, izbirali pa smo lahko med športnim, uravnoteženim, zelenim in zelenim plus. Slednji je pomenil vožnjo brez nastavitev udobja, doseg pa je povečal za do 20 kilometrov. Na porabo baterije in doseg smo lahko vplivali še z dvema izbirama regeneracije baterije.

Ljubši nam je bil način Low Energy Recovery, kjer se je sicer obnovila manjša količina baterije, ob spustu stopalke za plin je avto le zmerno zavrl – podobno, kot pri nežnem zaviranju motorja z notranjim izgorevanjem. V načinu High Energy Recovery je bilo zaviranje zgolj ob prenehanju dodajanja plina precej močnejše in je avto malodane ustavil. Velja pa dodati, da se v obeh načinih prižgejo zavorne luči tako, ko izpustimo stopalko za plin.

Doseg, kot smo že omenili, ne obljublja presežka. Ob začetku polnjenja so podatki na zaslonu razkrivali, da bo v celoti napolnjen omogočal dobrih 150 km vožnje. Ko smo situacijo preverili po končanem polnjenju, nas je presenetil z dodatnimi 20 do 30 km obljubljenega dosega. Po prevoženih 40 km nas je presenetil ponovno, saj se preostali doseg ni zmanjšal za število kilometrov, ki smo jih pustili za sabo. Seveda smo vozili umirjeno in po običajnih magistralnih cestah.

Na avtocesti je bila zgodba drugačna. Malček se je sicer z nalogo zavzeto in učinkovito spopadel, suvereno puščal za sabo ostala vozila, a več kot 153 km/h digitalni merilnik hitrosti ni pokazal. Njegova hitrost je namreč elektronsko omejena, kar je navsezadnje tudi prav, saj se hitrost skoraj ne občuti in je noga hitro lahko pretežka. Dodaten razlog za omejitev hitrosti pa je vrsta pogona. Ob hitrostih nad 100 km/h je baterija kar kopnela, s tem pa se je predviden doseg kar približal dejanskim prevoženim kilometrom. Za primerjavo, med kombiniranim potovanjem 124 kilometrov, od tega 67 km avtoceste, se je doseg zmanjšal za 118 km. Po 60 km izključno magistralne ceste in mestne vožnje pa se je doseg zmanjšal za 28 km. Potovanje čez vso državo v enem zamahu tako pač ni možno, vsaj ne brez vmesnih postankov.

Polnjenje je poleg dosega druga pogosto boleča točka električarjev (in njihovih lastnikov). Drži se ga namreč sloves, da je počasno in zamudno. Preverili smo, kako je s tem v našem primeru. Ker nismo čakali, da bi Mini vozil le še na zadnje elektrone in nismo želeli tvegati, da z njim obtičimo daleč od civilizacije in polnilnic, smo ga polnili že pri okoli polovice izpraznjeni bateriji. Prikazovalnik nam je izračunal, da bo vozilo na običajni 22 kW polnilnici napolnjeno čez približno dve uri, torej bi se povsem prazna baterija polnila štiri ure. Hitra polnilnica bi za polnjenje celotne baterije potrebovala le dobre pol ure.

Najosnovnejša različica električnega Britanca stane 33.400 €, kupec pa lahko po svojih željah in zmožnostih izbira med štirimi paketi opreme, ki so preprosto poimenovani S, M, L in XL. Naš testni model se je ponašal z opremo L, ki med drugim vključuje vzvratno kamero, možnost brezžičnega polnjenja telefona, ogrevane prednje sedeže in asistenčne sisteme za pomoč pri parkiranju, končna cena tako opremljenega malčka pa znaša 40.169 €.

Če sestavimo vse ugotovitve v celoto, pa se tudi kakšno daljše potovanje z električnim Minijem ne zdi neizvedljivo, če imamo le dovolj časa in potrpljenja. Če se izogibamo avtocestam in če smo pripravljeni na malo daljše postanke za kosilo, ogled krajevnih znamenitosti in polnjenje, bomo tudi z Minijem daleč prišli. Še vedno pa je njegov domicil mesto. Tja spada in tam iz njega izvlečemo najboljše.