Captur je s svojim prihodom zapolnil Renaultovo vrzel v segmentu malih križancev. Oblikovno je všečen avto z značilnim oblikovnim jezikom francoske znamke. Meni osebno je bil simpatičen že od nekdaj, zato sem se razveselila priložnosti, da preživim z njim nekaj časa. Njegova zunanjost je kompaktno robustna, vendar ublažena z zaobljenimi linijami. V njem se – kot se za križanca spodobi – sedi dokaj visoko, zato je tudi preglednost dobra. Pod črto, sama sem v njem sedela udobno, sedež in volan sta prilagodljiva po višini, zato z ergonomskega vidika s svojo višino dober meter in pol nisem imela pripomb. Ker vendarle ne gre za revolucionarno novost na našem trgu, pač pa za uveljavljen model, ki je že prepričal svoj delež zagovornikov, sem se predvsem posvetila temu, kar naše vozilo loči od njegovih modelskih bratov. Pogon.

Da gre za hibridni pogon, na prvi pogled opazi le ostro oko. Poleg vratc posode za gorivo na levi strani najdemo simetrično podobna vratca tudi na desni, pod njimi pa se skriva priklop za polnjenje baterije. Na hibridni značaj avta opozarja tudi ikonografija na več mestih zunanjosti, v potniški kabini pa to vlogo prevzame sekvenčni menjalnik, ki ima ob poziciji D tudi možnost B, ki predstavlja način rekuperacije baterije in nekatere funkcije, ki jih spremljamo in nadziramo na infotainemntu. Toda začnimo na začetku.

Priključni hibrid je pogon, ki bi ga načeloma izbral nekdo, ki želi znižati svoje prevozne stroške, obenem pa napraviti nekaj dobrega za okolje. Želela sem preizkusiti, ali bi naš Captur svojemu kupcu pomagal doseči ta cilj.

Za energijo 1,6-litrskega bencinskega motorja ter dveh elektromotorjev skrbita 40-litrska posoda za gorivo in 9,8 kWh baterija. Bencinski motor je atmosferski in premore 67 kW (91 KM), električni del pa sestavljata elektromotor in močan alternator. Skupna moč sistema je 116 kW ali 158 KM. Prednost priključno hibridnega Capturja je v možnosti vključitve izključno električnega pogona. Tu se je sprva malce zatikalo, saj je pogon deloval muhasto. Ob speljevanju in počasni mestni vožnji skozi območja umirjenega prometa je ubogljivo uporabljal elektromotor in baterijo, že ob prvem živahnejšem pospešku ali pa takoj po koncu mestne table in s tem omejitve pa se je samovoljno odločil, da se bo napajal z bencinom.

Tudi izbira načina vožnje Pure v meniju infotainmenta ni pomagala. Šele ko sem se odločila preizkusiti način rekuperacije energije z izbiro B z menjalnikom, je ob povsem napolnjeni bateriji Captur vztrajal v električnem načinu tudi pri avtocestni hitrosti. Slaba stran načina B – zgolj po moji subjektivni oceni – pa je nekoliko manj živahnosti. Če je s standardnim Drive načinom avto speljal z lahkoto in hitro, kot smo navajeni pri električnih avtomobilih, se je z varčnim Brake načinom dozdevno mučil in imela sem občutek, da moram veliko bolj pritiskati stopalko za plin, kot običajno. Po drugi strani pa je kar krepko zavrl takoj ko sem stopalko spustila.

Na običajni javni polnilnici se je baterija od povsem izpraznjene do vrha napolnila v treh urah in pol. Baterija naj bi po podatkih proizvajalca zadoščala za 50 kilometrov vožnje. V našem primeru in v hladnejših pogojih, ob temperaturi le nekaj stopinj nad ničlo, sem z enim polnjenjem prevozila 42 kilometrov. Ko se baterija med vožnjo izprazni, motor neopazno preklopi na bencinski pogon. Ne povsem neopazno, po nekaj kilometrih neslišne vožnje z elektromotorjem, naenkrat slišimo motor z notranjim izgorevanjem. Med vožnjo se z zaviranjem baterija nekoliko polni, vendar le toliko, da elektromotor sodeluje pri speljevanju v križiščih, resnega električnega dosega pa na tak način ne moremo nabrati.

Poraba bencina ni bila obupno visoka, idealna pa tudi ne. Ob umirjeni mestni in primestni vožnji mi jo je uspelo spraviti na 5,8 litra na 100 km, na avtocesti pa je poskočila nekoliko čez 6 litrov. Nekoliko višjo porabo lahko pripišemo tudi neobičajnim prestavnim razmerjem. Občasno namreč menjalnik ne kaže pretiranih ambicij, da bi prestavil v višjo prestavo, pa naj še tako tiščimo na plin. Posledica je nekoliko višja poraba in začudeni pogledi zlasti moških sopotnikov, češ, »kaj vendar delaš z avtom?!« Če smo kakšen evro prihranili z vožnjo na elektriko, je na koncu naš trud pokopal neroden štiristopenjski menjalnik, narejen prav za ta kombinirani pogin.

Izbira priključnega hibrida sama po sebi ni napačna. V primeru Capturja ob njem dobimo dva kabla, enega za priklop na javno polnilnico in enega z DC adapterjem za polnjenje na domači gospodinjski vtičnici, oba pa sta lično spravljena v dvojno dno prtljažnika, kjer delata družbo rezervnemu kolesu in električno polnjenemu balonu namesto dvigalke. Mimogrede, posledica dvojnega dna je tudi odsotnost nakladalnega roba, kar je lahko sila priročno, je pa prtljažnika zaradi tega dvojnega dna za 40 litrov manj.

Težava je v naravi te vrste pogona. Priključni hibrid je odlična izbira za umirjenega voznika, ki večino svojih dnevnih voženj opravi po mestu – vožnja v službo in domov, prevozi otrok v šolo, nakupovanje. Toda četudi smo si ob odločitvi za hibridni pogon predstavljali, da bomo redno vsak večer priklopili avto na polnjenje, da bo zjutraj pripravljen za nov delovni dan in bo bencin le tisti rezervni plan, če se zgodi kaj nepredvidenega in moramo nenadno na daljšo pot ali pa kaj podobnega, bo najverjetneje realnost na koncu precej drugačna. Ker je polnjenje baterije še vedno dolgotrajno in zamudno - moč polnjenja je le 3,2 kW, za borih 40 km se avto polni več kot 3 ure  - obstaja velika verjetnost, da se bomo večino časa vozili na bencin, katerega poraba pa ni najmanjša. Za okolje tako nismo naredili nič, za svojo denarnico pa tudi ne. Nenazadnje pa tudi elektrika ni zastonj. 

Nehote sem se ob varčevanju s priključnim hibridom spomnila na šolska leta, ko smo v učbeniku, iz katerega naj bi se učili, skrivali strip, ki smo ga v resnici brali, šolska knjiga pa nam je bila le krinka. Sami pred sabo smo se pretvarjali, da se učimo, in si celo verjeli. Podobno je s tem. Izberemo hibridni pogon, ker velja za varčnega in čistega, na koncu pa se vozimo na bencin. Če pa smo vendarle med tistimi, ki bomo disciplinirano vsak večer doma priklopili svoj avto na elektriko in morda našli svojevrsten hobi v varčevanju z gorivom, pa je hibrid povsem dobra izbira. Kot rečeno, zamisel ni slaba, zatakne se pri realizaciji. Toda to je skupna težava vseh hibridov, ne le našega Capturja.

Nazaj k malemu križancu. Njegov dom je manjše mesto, saj bo v mestnih središčih lahko s pridom izkoristil svoj električni potencial, zaradi višjega odmika od tal in ostalih karakteristik križanca pa bo brez težav preživel tudi kakšen bolj ruralen teren. Cena Renaultovega Capturja s hibridnim pogonom znaša 29.690 (+400€ za kovinsko barvo), dodatno pa jo lahko znižano z ekološkimi subvencijami in morebitnimi popusti prodajalca.