Zamisel, da bi jugoslovanski Yugo izvažali v ZDA, naj bi se po nekaterih podatkih porodila Miroslavu Kefurtu, sinu češkega emigranta, ki je tri primerke pripeljal na avtomobilski sejem v Los Angeles, drugi viri pa navajajo, da se je Yugova ameriška zgodba začela, ko je ameriški poslovnež Arnold Hammer, ki je precej trgoval z vzhodom, vozilo opazil v Londonu. Leta 1984 je bil ob ogledu vozila v Kragujevcu razočaran nad skromnim modelskim paketom in je posel opustil, kljub temu pa je na možnost uvoza jugoslovanskih avtomobilov v ZDA opozoril Malcolma Bricklina, ki je bil specializiran trgovec z avtomobili.

Bricklin je v uvozu Yuga videl velik potencial, saj je bil v ZDA segment majhnih avtomobilov povsem zapostavljen. Z Zastavo je sklenil dogovor o izvozu 1,1-litrske različice, nato pa se je pojavil problem skladnosti s strogimi ameriškimi ekološkimi in varnostnimi standardi. Za Zastavo je bilo to povsem novo področje in na pomoč so poklicali ekipo britanskih strokovnjakov. V kratkem času so model prilagodili za ameriški trg, evforija je zajela tako ZDA kot Jugoslavijo, mediji pa so pisali o poslu stoletja.

Za Kragujevac je bil 23. julij 1985 velik dan. Takrat se je na pot proti črnogorskemu pristanišču Bar odpravil prvi vlak natovorjen z jugoslovanskimi malčki. Vlak sta med drugim pospremila Malcolm Bricklin in tedanji zvezni premier Branko Mikulić. V Baru so avtomobile naložili na ladjo "Erica Bolton" s ciljem v Baltimoru, od tam pa so preko novoustanovljenega podjeta Yugo America potovali do svojih končnih kupcev po celotnih ZDA.

Bricklinova tržna kampanja je bila odlična, dobrim prodajnim rezultatom v prid pa je govorilo tudi dejstvo, da je bil Yugo s ceno 3.990 dolarjev najcenejši avto v ZDA. V reklamnih spotih so ga postavili ob bok legendam na štirih kolesih, kot sta Ford T in VW Hrošč. Zanimanje je bilo tolikšno, da so Američani vplačevali pologe celo preden so videli, kako avto izgleda. Ko je v Baltimore prispela prva pošiljka 1.500 vozil, so imeli prodajalci že petkrat več naročil. Zastava nikakor ni mogla dohajati izjemno velikega povpraševanja.  

Toda navdušenje ni trajalo dolgo. Težave so se pojavile na obeh straneh Atlantika. Američani so bili razočarani nad slabo kvaliteto jugoslovanskega avta, Jugoslovani pa so spoznali, da »posel stoletja« prinaša ogromne finančne izgube. Bricklin je avtomobile prodajal po fiksni ceni 3.990 dolarjev, Zastava pa je material plačevala v nemških markah, tej valuti pa je vrednost glede na dolar ravno takrat naraščala. Tečajno razliko so plačali jugoslovanski kupci. Vrh vsega se je posel še širil. Leta 1987 je imela Zastava 48.000 naročil, leto kasneje pa so prišle verzije GVC/GVS z bogatejšo opremo in Yugo GVX z 1,3-litrskim motorjem ter petstopenjskim menjalnikom.

Leto 1988 je pomenilo začetek konca amerikanizacije Yuga. Podjetje Yugo America je bankrotiralo, naročila so drastično upadla. Toda Zastava se ni predala. V začetku leta 1990 so ameriškemu trgu ponudili Yugo z Renaultovim tristopenjskim avtomatskim menjalnikom in klimatsko napravo, verzija GVX pa je dobila elektronski vbrizg goriva.  

Novi distributer je s prodajo Yuga nadaljeval vse do leta 1992, do uvedbe ekonomskih sankcij takrat že ostankom Jugoslavije. Po 141.511 prodanih vozilih se je jugoslovanski »posel stoletja« končal, vseeno pa se je Yugo zapisal v zgodovino tudi s pomočjo filmov Umri pokončno 3 in Kdo je ubil Mono?, kjer ga še danes lahko občudujemo.