Moj oranžni prijateljček, ki sicer sliši na ime Sandero Stepway, je imel kombiniran bencinski in plinski pogon. Lahko si ga predstavljamo kot neke vrste hibrid, le s precej udobnejšim tankanjem. Njegova zunanjost razkriva, da mu brezpotja niso tuja, saj ima nekoliko višji odmik od tal in bolj robustne linije. Sicer nima štirikolesnega pogona, zato v kakšno zares hudo močvaro z njim ne bomo rili, ampak brez težav pa prepleza kakšen robnik, če je že treba, pa tudi na makadamskih cestah in raznih za vožnjo manj primernih površinah se bo kar znašel.

Sedi se precej visoko, zato je sedenje za volanom udobno in pregledno. V notranjosti je nekaj prikupnih detajlov v barvi karoserije, ki popestrijo sicer precej osnovno podobno. Ob volanu najdemo tudi domiselno rešitev – držalo za mobilni telefon, ki objame tako malo manjše, kot tudi največje telefone. Kar je še bolje, v neposredni bližini držala je USB vhod, kjer lahko svojo napravo polnimo tudi v primeru, če imamo zelo kratek kabel. Na sredinski konzoli se nahajajo še dodatni USB vhodi, kamor lahko vtaknemo USB ključ s svojim glasbenim izborom ali pa polnilni kabel za sopotnikov telefon.

Nekoliko več pozornosti namenimo pogonu, ki je tudi tisto, kar Dacio Sandero Stepway razlikuje od ostalih podobnih terencev in jih daje svojevrstno prednost.

Na levi strani se med volanom in vrati nahaja gumb, ki je zadolžen za bistveno lastnost tega avta. Gumb za izbiro vrste goriva. Pod pokrovom motorja je namreč litrski agregat, ki ga poganja bencin ali pa utekočinjeni naftni plin (LPG). S pritiskom na gumb izberemo, s katerim od obeh se bo naše vozilo napajalo. Pri tem velja omeniti, da si avto našo izbiro zapomni tudi po tem, ko motor ugasnemo in ga ponovno zaženemo. Drugače povedano, ko izberemo plin, se bomo na plin vozili tako dolgo, dokler ga ne bo zmanjkalo. Takrat bo motor samodejno preklopil na bencinski pogon, česar med vožnjo ne bomo opazili, slišali bomo le rahel klik iz zadnjega dela avta. Poleg zelene lučke na tipki za izbiro goriva nam trenutno izbiro razkriva tudi potovalni računalnik, ki je zelo pregleden in ponuja podatke o številu prevoženih kilometrov posebej s plinom in posebej z bencinom, predviden doseg z enim in drugim ter povprečno porabo obeh vrst goriva.

Posoda za gorivo sprejme 50 litrov bencina in 40 litrov plina. Za povsem napolnjen rezervoar bomo glede na trenutne cene naftnih derivatov odšteli približno 100 evrov - okoli 35 evrov za plin in okoli 65 evrov za bencin. To se morda sliši veliko, toda glede na porabo bomo z enim rezervoarjem prevozili precej več kot 1000 kilometrov. Poraba plina je nekoliko višja, v našem primeru se je zadrževala okoli 8 litrov na 100 kilometrov pri kombinirani vožnji, poraba bencina pa je znašala okoli 6 litrov. Tako kot je pri hibridih smiselna vožnja na elektriko, je pri plinskem Sanderu smiselno, da večino časa vozimo na plin, ki je cenejši in okolju prijaznejši. Kljub temu pa moramo poskrbeti, da je vedno v rezervoarju vsaj nekaj bencina. Motor ga namreč potrebuje za zagon, saj lahko preklopni na plinsko delovanje šele, ko se segreje na delovno temperaturo, kar je ena izmed slabih strani plina. Druga slabost je pokritost z bencinskimi črpalkami, ki ponujajo to vrsto goriva. LPG točilna mesta so označena z rumeno barvo in niso na voljo na vseh bencinskih črpalkah, tako kot denimo 95-oktanski bencin ali dizel.

Ko smo že ravno pri točenju goriva, LPG točilna mesta so nekoliko drugačna, prav tako pa tudi sam postopek točenja. Pod vratci rezervoarja najdemo odprtino za bencin in še eno za utekočinjeni naftni plin. Že na pogled se razlikujeta, plinska je manjša, zato do zamenjave ne more priti. Medtem ko pri točenju bencina kljuko vtaknemo v odprtino rezervoarja, pa plinsko cev le namestimo na ustrezno odprtino. Ko je nameščena, pritisnemo gumb za začetek točenja plina. Ta se ne nahaja na cevi, kot v primeru ostalih goriv, pač pa na točilnem mestu. Gumb moramo držati ves čas točenja, vendar začutimo, ko je rezervoar poln in se točenje ustavi. Razlog za drugačen režim točenja je temperatura utekočinjenega plina, ki je namreč zelo mrzel in bi ob stiku s kožo povzročil hudo nelagodje ali celo poškodbe.

Vožnja s plinsko-bencinskim Sanderom je prijetna. Za udobje in varnost skrbijo osnovni asistenčni sistemi, zaradi nekoliko tršega podvozja se neravnine občutijo malo bolj, kot bi si želeli, kar pa nam obenem daje občutek večje trpežnosti na slabših terenih.

Pod črto, gre za utilitarno in zanesljivo vozilo, tako glede udobja in varnosti voznika in potnikov, kot tudi porabe in tovornega prostora. Prtljažnik lahko namreč z osnovnih 328 povečamo na 1108 litrov prostornine.

V osnovni različici bi zanj odšteli 14.290 evrov, naše testno vozilo pa je imelo še nekaj dodatne opreme: kovinsko barvo Atacama za 460 evrov, paket varnost, ki vsebuje parkirne senzorje, vzvratno kamero in senzorje za zaznavo mrtvega kota za 390 evrov, paket Multimedia Adriatik s sistemom MediaNav s kartografijo za 190 evrov, paket City Stepway s prostoročno kartico za zagon motorja za 280 evrov in še fleksibilno dno prtljažnika za 90 evrov, kar je naneslo na končno ceno 15.700 evrov.