Kona – v svoji prvotni, bencinski izvedbi, se je na trg pripeljala leta 2017. V skladu s Hyundaievo nomenklaturo križancev je tudi ona poimenovana po kraju. Kona se imenuje mesto na havajskem otoku Hawaii, pri Hyundaiu pa so ob njenem rojstvu povedali, da njeno ime odraža življenjski slog sodobnega kupca in se ujema z njenim naprednim dizajnom. Mimogrede, na Portugalskem je s tem imenom ne bomo našli. Tja jo je Hyundai poslal z imenom drugega havajskega mesta Kauai, saj je Kona preveč podobno portugalski besedi cona, ki pomeni nevljuden izraz za ženske genitalije.

V letu 2019 je izvorna Kona dobila električno sestrico, ki je bila Hyundaiev drugi električni avto. Po dobrem odzivu kupcev, na več tržiščih je bila najbolje prodajano električno vozilo, je bilo jasno, da pri Hyundaiu vedo, kaj počnejo z elektriko. Tudi sama sem imela takrat z njo pozitivno izkušnjo, toda glede na hiter razvoj električne mobilnosti je danes konkurenca veliko hujša, kot je bila pred tremi leti. Z drugimi besedami, takrat je bilo lažje zavzeti vodilni položaj, pa tudi sama sem imela manj izkušenj z elektriko, navsezadnje bi me lahko navdušilo karkoli. Zato me je toliko bolj zanimalo, kako se bova razumele s prenovljeno in najbrž tudi izboljšano Kono zdaj, ko vem malenkost ali dve o elektromobilnosti in ko je za mano že kar nekaj električnih kilometrov in skoraj enako število ur mukotrpnega elektro-tankanja.

Ob prvem srečanju sva se najprej ogledali s kritičnim očesom. V primerjavi s predhodnico se Kona ni posebej spremenila, nekoliko drugačna je maska, ki deluje še bolj zaprto, linije pa so osvežene in posodobljene. Oblika je všečna, linije so zaobljene, ozki žarometi pa ji dajejo ljubek korejski obraz. Vsi detajli se sestavijo v prijetno masiven splošni vtis. Občutek se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer je sedenje dokaj visoko, kar omogoča boljšo preglednost. Sedeži vključujejo možnost ogrevanja in hlajenja. Lebdeča sredinska konzola prispeva k občutku varnosti in stabilnosti, hkrati pa z dvema nivojema omogoča dober izkoristek prostora. Omeniti velja še panoramsko streho z električnim odpiranjem in senčnikom, ki poveča vtis prostornosti in poskrbi za še zabavnejšo vožnjo ob sončnih dneh.

Informacijsko-zabavni sistem prinaša obilo funkcij, med njimi tudi različne ambientalne zvoke, od žuborenja potoka in ptičjega petja, do pljuskanja valov in vrveža mestne kavarne, funkcije povezljivosti s pametnim telefonom pa standardno uporabo avtomobila nadgrajujejo s povsem novo komponento.

Na cesti je električna Kona prijetna družabnica. Električni pogon s takojšnjim navorom pomeni dober pospešek, v številkah je to 7,9 sekunde do stotice. Elektromotor razvija moč 150 kW, izbiramo pa lahko med tremi načini vožnje: eco, normal in sport. V načinu eco so določene funkcije omejene, med drugim je hitrost omejena na 130 km/h, zaradi česar je poraba nižja. K nižji porabi prispeva tudi regenerativno zaviranje, njegovo stopnjo pa izbiramo z obvolanskimi lopatkami.

Baterijski sklop, ki je nameščen pod sedeži, botruje nižjemu težišču, kar pa pomeni boljšo lego na cesti. V ovinkih ni posebnega nagibanja, tudi neravnine dobro pobira. Če dodamo še odsotnost hrumenja motorja, imamo recept za zelo mirno vožnjo. K mirnosti za volanom pomagajo še asistenčni sistemi, nekaj jih je že v osnovni opremi, moja Kona pa je imela še opcijski paket Radar I., ki vsebuje komplet sistemov za prilagajanje hitrosti in zaznavanje drugih udeležencev v prometu.

Tema, ki se je elektro navdušenci v pogovoru najraje izogibajo, ljubitelji konvencionalnega pogona pa ob njej doživljajo zmagoslavje, je doseg. Za večino električnih avtomobilov je to šibka točka, saj pogosto ura vožnje pomeni tudi uro postanka pri polnilnici, na daljša potovanja v enem kosu pa lahko kar pozabimo. Pri Koni pa je situacija precej drugačna. Za začetek se pod sedeži skriva baterija s kapaciteto 64 kWh, kar ni malo. Povsem napolnjena obljublja okoli 450 kilometrov vožnje, kar pa je največ vredno, pa je dejstvo, da podatek o preostalem dosegu prikazuje dokaj realno. Vožnja z električarji se mi vedno zdi izziv varčne vožnje – preizkus, koliko kilometrov dosega lahko pridobim, če vozim zares zelo varčno. Obenem tudi skrbno načrtujem daljšo pot in predvidevam, kje se bom po poti ustavila in »tankala«. Tokrat se s tem nisem obremenjevala, ker se je doseg manjšal skoraj tako počasi kot pri vožnji bencinskega avtomobila. In mimogrede, za razliko od ostalih električarjev se Konin merilec hitrosti ne ustavi pri 150 km/h.  

Druga boleča točka električnih vozil pa je cena, ki je še vedno višja od cene njihovih bencinskih različic. Tu se Kona žal ne razlikuje od preostale električne druščine, saj je zanjo – v pričujoči konfiguraciji, z obilico dodatne opreme - potrebno odšteti dobrih 50.000 evrov. Cena vstopnega modela s šibkejšo 39,2 kWh baterijo se začne pri 36.380 evrih, različica Impression pa z osnovno opremo stane 47.380 evrov. Moja Kona je imela še prej omenjen paket Radar za 120 evrov, paket Winter s tristopenjskim gretjem prednjih in dvostopenjskim gretjem zadnjih sedežev ter z ogrevanim volanskim obročem za enak znesek, paket Leather z usnjenim oblazinjenjem in prezračevanjem sedežev za 980 evrov, električno pomično strešno okno s senčnikom za 540 evrov in kovinsko barvo karoserije za 400 evrov, kar je naneslo na končno ceno 50.020 evrov. S trenutno eko subvencijo se cena zniža za 4.500 evrov in Kona je lahko naša že za 45.520 evrov.

Pod črto, Hyundai Kona Electric ob vse večji konkurenci uspešno brani neformalni naslov vodilnega električarja na našem trgu in ponuja najboljše obeh svetov – zabavne in udobne vozne lastnosti električnega avta in praktičnost, ki jo poznamo pri konvencionalnih avtomobilih.