Za nov kupe serije 2 bi kdo rekel, da je med bolj konzervativno oblikovanimi BMW-ji zadnjega časa. Zaradi negativnih konotacij te besede ne bi ravno uporabila, zato raje recimo, da njegova oblika sledi tradiciji in identiteti znamke z dolgim pokrovom motorja in kratkim zadnjim delom ter ledvičkami zmernih dimenzij. Nekoliko spominja na legendarni BMW 2002 iz leta 1968, s katerim si deli enojne žaromete, ki jih pri ostalih BMW-jih ne bomo našli. Njegovo poreklo mu daje pridih eksotike, pod obliko se je namreč podpisal mehiški oblikovalec Jose Casa Pena, pa tudi izdelujejo ga v Mehiki. Izmed vseh odtenkov barvne palete je mojega prijateljčka krasil morda najbolj kontroverzen, ki vzbuja različne odzive, nikogar pa ne pusti ravnodušnega.

Globoko vijoličasta barva deluje skrivnostno in romantično, takšno pa je tudi njeno ime: Thundernight. In res vzbuja skomine po nevihtni noči ter buri domišljijo. Kako zelo prispeva k vpadljivosti avta, sem opazila že po nekaj minutah vožnje skozi mesto, saj sva z Bavarcem pritegnila lepo število pogledov, še posebej prisrčen je bil odziv fantiča na avtobusni postaji, ki nama je pomahal – veselje na njegovem obrazu, ko sem pomahala nazaj, je bilo neizmerno in mi je zares polepšalo dan. Ob križarjenju po ulicah sem opazila tudi nemalo telefonov, ki so naju fotografirali ali snemali.

Odtenek Thundernight pa ima zanimivo generacijsko noto. Ko je vijoličastega lepotca en krog po naselju odpeljal nek moj znanec in novinarski kolega, se je počutil silno neprijetno, pri čemer je vsa kritika bila usmerjena v za moškega v poznih štiridesetih precej nerodno barvo. Podoben je bil odziv mojega dobrega prijatelja podobnih let, ki je občudujoče pohvalil specifikacije, rekoč, da je odličen avto, le barve ni prave. Menil je, da bi mu v maniri divizije M bolje pristajal svetlomoder odtenek.

Povsem nasproten pa je bil odziv generacije v zgodnjih dvajsetih letih. Ob neštetih občudujočih pogledih je k nama pristopilo kar nekaj mlajših moških, ki so z neprikritim navdušenjem pohvalili impozanten videz avta in predvsem njegovo barvo. Mladenič v avtopralnici, sicer lastnik srebrnega BMW-ja, je celo povedal, da je posebna barva karakteristika, ki mu je na tem avtu najbolj všeč in da tudi sam razmišlja o nakupu naslednjega BMW-ja v takšnem odtenku. Čeprav mi občudujoči pogledi nasprotnega spola niso tuji, pa toliko odzivov najbolj živahne starostne skupine že dolgo nisem doživela, zato, drage dame, preberite med vrsticami, kakšen naj bo vaš naslednji avto in zakaj.

Nesporno je vijoličasta barva vpadljiva tudi zaradi svoje redkosti. Skozi zgodovino nikoli ni bila najbolj priljubljena izbira za avtomobile, čeprav je imela svoje svetle trenutke, predvsem v sedemdesetih. Zaradi negotovega ohranjanja vrednosti se kupci raje odločajo za varne monokromatske odtenke, zato se volumenske znamke redkeje odločajo, da bi jo dodale v paleto, zaradi česar se je bolj uveljavila med prestižnejšimi vozili. Vijoličasta je barva ustvarjalnosti, s psihološkega vidika pa po njej radi posegajo ljudje, ki želijo izstopati in jim je všeč pozornost.

V naravi je vijoličastega razmeroma malo, ampak nam je uspelo najti nekaj stvari. Prva asociacija, ki sem jo dobila ob globoko vijoličastem odtenku sicer ni bila dobesedno v naravi, pač pa pomemben del pop kulture in eden najvplivnejših elementov v zgodovini glasbe 20. stoletja - zasedba Deep Purple, ki se je s svojimi legendarnimi komadi naselila tudi v zvočnikih Harman Kardon Surround Sound sistema. Da o Princeovi devetminutni Purple Rain niti ne govorim.

Drugo sem ujela na tržnici – barvo je z mojim prijateljčkom delil jajčevec, pridružilo pa se je še grozdje in zelje.

Naslednje članice vijoličaste druščine sem našla dobesedno v naravi, na travniku, kjer sem nabrala travniško kaduljo, ki bi sicer že kakšen dan kasneje končala pod rezili kosilnice, za družbo pa sem ji našla še sivko in vijolice, sicer iz trgovine, lahko pa bi dodala še gladiole in še kaj.

Četrti kraj, kjer sem se odločila poiskati vijoličasto barvo, me je presenetil, ker sem bila prepričana, da bo tam najlažje, pa ni bilo, je bila trgovina z oblačili. Kaže da to ni ravno najbolj trendovski odtenek letošnjega poletja, ker vijoličastih oblačil praktično ni bilo. Kakšna majica na moškem oddelku, celo zimska bunda med oblačili minule sezone, to pa je bilo skoraj vse. Nazadnje sem izsledila obleko v barvi sivke in vijoličasto jopico, ki pa sta bili dovolj prepričljivi, da sta šli z mano domov.

Peta in največja vijoličasta stvar, najdena v naravi, pa je Maribor, vijolično mesto. Le malokateri kraj je tako povezan z določeno barvo, res pa je tudi malokateri kraj tako povezan s svojim nogometnim klubom. Z vijoličastim Bavarčkom sva v spremstvu mladega nogometnega navdušenca obiskala tudi vijolično nogometno mesto, kjer so nas Štajerci kljub tradicionalni osovraženosti ljubljanskih registrskih tablic sprejeli z naklonjenostjo in odobravanjem.

Še nekaj formalnosti za konec: pod pokrovom najdemo trilitrski šestvaljnik z močjo 374 konjev oziroma 275 kilovatov. V osnovni izvedbi bo kupec za BMW M240 xDrive odštel dobrih 57.000 evrov, končna cena pričujočega primerka z vso dodatno opremo pa je znašala dobrih 74.000 evrov.