BMW je neločljivo povezan z umetnostjo, kar bodo potrdili tudi mnogi ljubitelji in poznavalci bavarske znamke. Pri tem pa nimamo v mislih le tega, da so njihovi modeli umetnine že sami po sebi, pač pa že pol stoletja podjetje sodeluje z umetniškimi ustanovami. Eno najnovejših tovrstnih sodelovanj je projekt RE:DESIGN iX.

BMW Slovenija je z natečajem k sodelovanju povabil mlade umetnike, ki so predstavili svojo vizijo prepleta trajnostne mobilnosti in tehnološke naprednosti, ki ju uteleša bavarski električni terenec. Zmagovalno vizijo umetnika Urbana Klinkona so tudi realizirali na unikatnem primerku iX. S pisanim električarjem, ki nosi ime Skica in je zasnovan s pomočjo osnovnih barv in osnovne umetniške prvine – linije, s temi osnovami pa teži k ohranjanju večnosti, sem se odpravila na obisk mesta, ki nosi podobno filozofijo povezovanja tehnologije in umetnosti.

Ravne na Koroškem, železarsko mesto, znano tudi kot mesto Forme Vive, so takorekoč zibelka koroške industrije. Tamkajšnja železarna, ki ji domačini ljubkovalno rečejo tudi Mati Fabrika, daje kruh velikemu številu prebivalcev regije, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je začela njena pot prepletati tudi z umetnostjo.

Leta 1961 sta vodilna slovenska modernistična kiparja Jakob Savinšek in Janez Lenassi na slovenska tla prinesla koncept mednarodnega umetniškega simpozija, zamisel pa je podprla tedanja kulturna politika. Po prvih simpozijih v Kostanjevici na Krki, kjer so kiparji ustvarjali z lesom, in v Portorožu, kjer je bil njihov material kamen, je projekt le tri leta kasneje navdušil Franca Faleta, tedanjega prvega moža ravenske železarne in ljubitelja umetnosti. Ob pomoči lokalnih kulturnih organizacij je mednarodni simpozij kiparskega oblikovanja v jeklu pripeljal tudi v koroško mesto z bogato fužinarsko tradicijo. Posebnost ravenskih skulptur je, da so za razliko od lesenih kostanjeviških in kamnitih portoroških, posejane po celotnem mestu in še nekoliko izven njegovih meja. Mesto so v šestdesetih letih intenzivno pozidavali z novimi bivalnimi soseskami, zato so kiparji svoja dela ustvarjali za vnaprej določene urbane ambiente, sprva med stanovanjskimi bloki delavskega naselja na Čečovju, kasneje pa na izpostavljenih točkah širšega mestnega okoliša. Izvirna ideja je predvidevala postavitev skulptur na premišljeno izbrane točke mesta, kjer bi kot svojevrstne likovne atrakcije in vedutni poudarki določale izhodišča za urbanistično načrtovanje. In če so prvotno urbanisti pripravili dober načrt za njihovo umestitev, se je s smernicami krajinske arhitekture desetletij, ki so sledila, koncept nekoliko izrodil, a o tem malo kasneje.

Prvi ravenski simpozij se je odvijal v poletnih mesecih leta 1964. Starejši domačini se še danes spominjajo kiparjev, med katerimi je precej pozornosti vzbujal eksotični Kitajec Jo Oda, ki so bivali v krajevnih penzionih in dnevno odhajali na delovišče v železarno, kjer so jim delavci pomagali realizirati njihove zamisli. Prva skulptura je nastala pravzaprav že mesec dni pred uradnim začetkom, saj je kanadski umetnik Yves Trudeau obiskal Ravne predčasno, ker se mu je mudilo na druge zadolžitve. Njegovo skulpturo lahko danes občudujemo ob gasilskem domu Ravne na Koroškem.

Z umetniškim pisančkom sva se podala na prizorišče prve uradno postavljene skulpture, ob kateri je davnega leta 1964 potekal tudi svečan zaključek simpozija in otvoritev trajne razstave. Skulptura, poimenovana Box of Flats, je v času nastanka izgledala veličastno, k temu pa je prispevala tudi skrbno izbrana lokacija, kamor so jo namestili. Postavili so jo v naselje Čečovje, poleg Mladinskega doma, kjer so gostujoči umetniki v svojem mesecu na Ravnah tudi prebivali.

Nekaj let kasneje so impozantno veduto urbanisti pokvarili, ko so neposredno v bližino skulpture postavili večnamenski objekt in umetniško delo je vse bolj spominjalo na neko naključno železje. Svoje je skozi leta prispeval še zob časa ob pomoči vremenskih razmer in skulptura, ki ni bila deležna ustrezne skrbne nege, je bolj in bolj rjavela. Ko sem jo pred leti obiskala, je bila obdana z opozorilnim trakom, ob mojem tokratnem obisku pa je sploh ni bilo več. Upam le, da je v restavratorski delavnici, ne pa na odpadu. Žal me slednje ne bi presenetilo.

Prav tam sta namreč končali dve skulpturi, ki se ju danes da videti le še na arhivskih fotografijah, domačini pa vedo povedati, da sta se uničili ob renovacijskih delih. Potrebno se je zavedati, da je bilo v ne tako daljni preteklosti tudi obdobje, ki umetnosti in kulture ni pretirano cenilo in varovalo. Toda vrnimo se k bolj veselim temam.

S slikovitim iX sva se odpeljala k mestnemu stadionu, kjer nama je uspelo pozirati prav ob impozantni rdeči skulpturi japonskega kiparja Ičiba Jošibe, ki je nastala leta 1965, pred nekaj leti pa je doživela prenovo. Ta je obnovila njeno živahno rdečo barvo.

Mednarodni simpozij Forma Viva so na Ravnah organizirali približno na štiri leta, največji razcvet pa je doživljal v šestdesetih in sedemdesetih letih prešnjega stoletja. Sklupture zgodnjega obdobja so večinoma umestili v stanovanjsko naselje Čečovje, kasneje, konec sedemdesetih in v osemdesetih pa so jih postavili tudi po ostalih naseljih.

Skulpture so živele in še vedno živijo s krajem. Tako je v parku pred Gimnazijo Ravne postavljena skulptura Thomasa A. Lindseya iz prve polovice osemdesetih, ki je skoraj legendarno zbirališče dijakov, ki se radi povzpnejo nanjo, na njej posedijo in se nanjo tudi podpišejo, obenem pa jo skrbno čuvajo kot ikono svojega parka in šole. Toda to spada k Živi obliki.

Mnoge skulpture, med njimi tudi gimnazijska Lindseyeva, so bila skozi leta deležna vzdrževanja, ki pa je bilo, čeprav dobronamerno, nekoliko neposrečeno. Prenekatera je v desetletjih obstoja dobila nov barvni oplesk. Ne le novo plast, tudi nov odtenek. Lindseyeva je bila prvotno oranžno črna, danes pa je rumeno modra. O eni izmed njih, razmeroma veliki skulpturi, ki jo opazimo na robu Čečovja že od daleč, ko se pripeljemo v mesto, sem med svojim raziskovanjem odkrila prav zanimivo zgodbo.

Avtor Dino Basaldella si je namreč za kip zamislil rjav odtenek, ki naj bi dajal vtis zarjavelosti. Neznani odločevalci lokalne skupnosti pa so nekaj let kasneje ocenili, da takšna barva ni primerna in da bi lepše izgledala skulptura v beli barvi s pridihom pastelno mint odtenka. Tako so jo v tak odtenek tudi prebarvali. Ko je avtor za to izvedel, kajpak ni bil navdušen. Želel je, da se njegovo delo povrne v prvotno stanje, k čemur je Ravenčane pozval tudi z dopisom. A še preden bi se lahko kdorkoli odzval, je umetnik umrl in skulptura je še danes bela.

V začetku osemdesetih je simpozij doživel prelomnico, saj sta se ga udeležili prvi ženski umetnici, slovenska kiparka Milena Braniselj in Nemka Imtraud Olga Ohme. Stvaritev Branisljeve je posebnost tudi v tem, da gre za vrtljivo skulpturo, predvidljivo poimenovano Vetrnica. Postavili so jo v bližino ene izmed osnovnih šol, kjer so se brez dvoma lahko otroci zabavali z vrtenjem orjaških lopat. Pred kakšnimi petimi leti sem to storila tudi sama, ko sem želela tokrat to ponoviti, pa sem naletela na novo neprijetno presenečenje. Ob Vetrnici je gradbišče in umetniško delo priznane kiparke, ki je med drugim v ravenski železarni izdelala zadnjo Titovo štafeto, je prislonjeno na gradbiščno ograjo, ena izmed lopat je celo zataknjena na plot, kot da gre za odvrženo kramo. No ja, vsaj na odpad je (še) niso zavlekli. Z vrtenjem tako ni bilo nič. Mimogrede, tudi Vetrnica je ena tistih, ki so zamenjale barvo: iz prvotno modre je nekje med potjo postala rdeča.

Skulptura Ohmejeve jo je bolje odnesla. Postavljena je ob šoli v naselju Javornik, kjer je s svojo barvitostjo v veselje najmlajšim. Na simpoziju je nekoliko kasneje sodelovala še tretja kiparka, Rene Rusjan, vendar je njena skulptura izginila neznano kam. O njenem izginotju domačini ponujajo različne domneve, od tega, da je končala v topilnici železarne, do tega, da jo je nekdo preprosto odnesel domov.

Mnoge skulpture so skozi leta dobile ljubkovalna imena – ena izmed njih je Kišidova simetrična dvodelna skulptura na začetku naselja Javornik, ki ji domačini zaradi nezgrešljive podobnosti rečejo kar skejterska rampa.

Proti koncu osemdesetih je mednarodni simpozij Forma Viva nekoliko zamrl, toda po 19 letih je bilo v letu 2008 izkazanega dovolj interesa in pripravljenosti oživiti legendarni dogodek. S podporo Občine Ravne na Koroškem ter nekaterih uspešnih podjetij, ki so izšle iz nekdaj mogočne železarne, je Koroški pokrajinski muzej leta 2008 znova izpeljal simpozij, na katerega je strokovna komisija povabila ustvarjalce, ki so se pred tem že preizkusili na drugih slovenskih deloviščih Forme Vive in tam zapustili močan pečat. Slovenski umetnik Roman Makše je ustvaril skulpturo, ki je našla svoje mesto v bližini prvotnih umetnin na Čečovju, njegova rojaka Boštjan Drinovec in Primož Oberžan pa sta svojo stvaritev povezala z glasbo in izdelala jekleno skulpturo, ki je obenem tudi glasbilo, postavljena pa je v bližini železarne. Italijan Graziano Pompili je svojo skultputuro v obliki hišice, v katero pa lahko pokukamo skozi reže in doživimo presenečenje, postavil na drugi konec železarskega kompleksa in v bližino takratne srednje šole.

Zadnji simpozij se je zgodil leta 2014, sodelovali pa so trije umetniki. Najopaznejšo skulpturo je izdelal Johanes Vogl in jo poimenoval Meteorit. Jeklena skulptura rjasto rjave barve je položena na travnik pod grajskim parkom in vsak dan pozdravi mimo hodeče gimnazijce na poti v hram učenosti. Zares zažari – dobesedno – pa šele v mraku, saj so v njej nameščena svetila, ki ji dajejo prav poseben videz.

Na istem simpoziju sta ustvarjala še hrvaški umetnik Gorki Žuvela in slovenec Tobias Putrih. Njegovo delo je morda izmed vsej najbolje zajelo idejo Forme Vive in njenega življenja s krajem, saj so z umetnikovim soglasjem sicer belo skulpturo poslikali učenci bližnje šole pod vodstvom likovnih pedagogov.

Ko sem pred leti raziskovala razvoj simpozija Forma Viva, sem naletela tudi na načrt umestitve prvotnih skulptur. Ker pa umetnine že desetletja živijo z mestom, so neizbežno postale del njega. Marsikje so se jim pridružile različne z njimi nepovezane obvestilne table, obraslo jih je grmovje in celo drevesa, okoli njih so »zrasla« krožišča. Nekatere skulpture so svoje mesto našle tudi v okoliških krajih – v Kotljah, Črni in na Prevaljah. Nekatera so se tako zelo zlila z okolico, da mi jih ni uspelo fotografirati v družbi mojega Pisančka. Ampak vsem pa je skupno nekaj: ljubezen domačinov, ki morda nimajo posebnih znanj umetnostne zgodovine, imajo pa spomine na pestro zgodovino skulptur. Kako so nastajale v železarni, kako so bile priča prvim poljubom in dale prostor mini grafitom, ki so te poljube pospremili, kako so najmlajšim omogočale preizkušanje plezalnih spretnosti in še bi lahko naštevali. In tu se njihova filozofija trajnosti in umetnosti ujame s filozofijo pisanega iX, ki prav tako ponuja podlago za ustvarjanje spominov, obenem pa nosi pomembno sporočilo za prihodnje rodove.