Impulzivni izlet električnega športnika
Cupra Born
Impulzivni izlet električnega športnika
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
14.08.2022 00:49

Cupra Born je dokaz, da je razvoj električnih avtomobilov daleč presegel obdobje, kjer so bila električna vozila miniaturne rešitve za mestno mobilnost. Pozornost pritegne s svojim privlačnim videzom, dokončno pa prepriča s svojimi sposobnostmi.

Urša Prosenjak

Seatova športna znamka Cupra je lansko pomlad predstavila svojega električnega predstavnika, ki je bil postavljan pred zahtevno nalogo zadostiti zahtevam voznikov, ki si želijo športno vožnjo na nivoju zmogljivega avta s klasičnim pogonom. Ime je dobil po trendovskem predelu Barcelone, El Born, ki je s svojo očarljivo srednjeveško arhitekturo in številnimi butičnimi trgovinami ter sodobnimi kavarnicami paša za oči in priljubljena turistična točka. Born je dostojen soimenjak, saj uteleša podobno vibracijo.

Impulzivni izlet električnega športnika

Ko sem načrtovala najino druženje, sem zato pomislila, da bi bil idealen sopotnik za obisk katere izmed srednjeevropskih metropol, a me je že v samem začetku zajela tako imenovana »range anxiety« oziroma strah, da bo potovanje od ene do druge polnilnice v neznanih krajih preveč stresno. Naključje pa je hotelo, da sem ravno na dan svojega prvega srečanja z Bornom morala odpotovati v Istro, kjer me je pričakoval moj najmlajši, ki je zaključil svoje počitnikovanje na morju. Že dolgo sem se poigravala z zamislijo o izletu na morje z električnim avtom, s katerim bi ovrgla stereotip, da električarji niso za daljša potovanja, zato je bila to neke vrste priložnost, da to zamisel tudi udejanjim. Ampak najprej sem se morala seznaniti z Bornom.

Prvi hip se mi je zazdelo, da s svojo temnomodro barvo deluje razmeroma nevpadljivo, ampak prijetno, ob vsakem naslednjem pogledu pa se mi je zdel privlačnejši in bolj poseben. Odlikujejo ga aerodinamična oblika z ostrimi linijami in športno masko. Oblikovalci so precej pozornosti namenili podrobnostim v bakrenem odtenku, ki mu dajo pridih ekskluzivnosti in luksuza, oči pa se opazovalcu ustavijo tudi na C stebričku s tridimenzionalnim vzorcem.

Impulzivni izlet električnega športnika

Okoli poldneva enega najbolj vročih dni letošnjega poletja sva se z Bornom tako odpravila iz Ljubljane. Sicer se želim izogniti superlativom, toda vožnja je bila izjemna. Občutek za volanom je fenomenalen, sedeži so udobni in nudijo dobro oporo telesu, lega na cesti odraža njegov športni značaj. Volan je natančen, nagibanja je malo, ceste se dobro drži, za kar je zaslužno tudi nizko težišče. K temu dodajmo še zadnji pogon, tišino elektromotorja, občutek gladke vožnje in 310 Nm takojšnjega navora, pa nam je jasno, da imamo v rokah recept za uspeh. In če je pri večini električnih avtomobilov hitrost omejena na največ 150 km/h, je Born nekoliko bolj prizanesljiv in ga lahko poženemo vse do dobrih 160 km/h.

Toda priložnosti za hitrostne užitke niso napočile tako hitro. Ker sva že po nekaj kilometrih obtičala v zastoju na primorski avtocesti (ki mu, mimogrede, k sreči ni botroval kakršenkoli izredni dogodek, pač pa zgolj dopustniški naval proti morju), sem se lahko dodobra seznanila s potniško kabino. Popolnoma digitalizirana armaturna plošča daje futurističen občutek, kvalitetni materiali pa skupaj z estetiko skrbijo za prijetno počutje. Tudi v notranjosti se nadaljuje motiv bakrenih detajlov, ki jih najdemo celo na oblazinjenju sedežev. Infotainment mi je sprva povzročal nekoliko preglavic, ko pa sem spoznala njegovo logiko, sem razumela tudi njegovo uporabnost. Navigacija je v izračunu potovalnega časa upoštevala tudi postanek za polnjenje in kavo ali kosilo.

Impulzivni izlet električnega športnika

Ko smo že ravno pri polnjenju: na začetku poti je doseg baterije s kapaciteto 58 kWh kazal 310 kilometrov, kar bi teoretično zadostovalo do Novigrada in nazaj do Ljubljane, vendar se v poletni pripeki zares nisem želela spraviti v položaj, kjer bi obtičala sredi ničesar s prazno baterijo, zato sem se nameravala ustaviti na eni izmed polnilnic na slovenski obali. Upoštevati sem morala delovanje klime, morebitne zastoje, obvoze, zgrešene poti, nedelujoče polnilnice, skratka vse, kar bi lahko Bornovo baterijo izpraznilo bolj kot sistem predvideva. Zastoj se je počasi razblinil in promet je stekel, čeprav še vedno dokaj umirjeno, kar je na doseg vplivalo precej blagodejno, pomagala pa je tudi vožnja navzdol. Ko sem prispela v Koper, mi je baterija obljubljala za še 175 kilometrov elektrike.

Kot rečeno, nisem želela tvegati, zato sem se s pomočjo navigacije, ki mi je ponudila možne lokacije polnilnic, odpravila do ene izmed njih. Na zemljevidu je ob vsaki polnilnici označena tudi njena moč polnjenja, kar je močno govorilo v prid hitri polnilnici Ionity, ki mi je bila tudi povsem spotoma, a ker teh polnilnic nisem še nikoli uporabljala, me je možnost zapletenega načina uporabe z registracijo in podobnimi kolobocijami odvrnila od nje. Izbrala sem običajno Petrolovo polnilnico, nameščeno pri enem lokalnih mehaničnih delavnic. Navigacija me je presenetljivo natančno pripeljala do polnilnice, kjer me je nekoliko presenetila lokacija. Predvidevala sem namreč, da bodo v večjem turističnem kraju, kjer je veliko turistov tudi tranzitnih, polnilnice nameščene na lokacijah, kjer lahko uporabnik električnega vozila med polnjenjem tudi kaj počne. Vsaj v primeru te polnilnice je bilo drugače. Nahajala se je sredi industrijske cone in ker je polnila z močjo 22 kWh, bi lahko do povsem napolnjene baterije čakala tudi dve uri. Po petih minutah sem obupala in se odločila, da bom vendarle nadaljevala s potjo in se s polnjenjem ukvarjala ob povratku.

Pot sem nadaljevala proti Portorožu, kjer sem opazila občudujoče poglede, ki so jih mimoidoči namenjali Bornu, kar me glede na njegovo atraktivnost ni presenetilo. Zgodba se je ponovila še na končni destinaciji, kjer sva se s sinom zapeljala mimo plaže, kjer se je pretekli teden kopal. S svojim tihim in brezemisijskim delovanjem pa Born tudi ni predstavljal kopalcem motečega elementa. Predvidevala sem, da bi utegnila biti kakšna polnilnica tudi v počitniškem naselju, vendar mi je sin pojasnil, da je tista edina, ki je tam, vedno zasedena, zato je niti nisem iskala. Bil pa je tudi že čas, da se odpravimo proti domu. Zahvaljujoč prostornemu prtljažniku, v katerega lahko naložimo 385 litrov prtljage, sva s podmladkom brez težav natovorila vso njegovo prtljago.

Impulzivni izlet električnega športnika

Ob vrnitvi v domovino je imel Born še okoli 90 km dosega, zato sem se sprijaznila, da če ne želim do večera čepeti v industrijski coni v Kopru, je Ionity moja edina možnost. Avto sem priklopila na polnilnico, uredila registracijo s plačilno kartico, s sinom pa sva medtem šla v trgovino bencinskega servisa po sladoled. Po dobrih desetih minutah je števec pokazal okoli 180 km, kar je bilo dovolj za pot do Ljubljane. Vseeno je ob vožnji po avtocesti in navkreber doseg kopnel nekoliko bolj, kot sem pričakovala, kar je terjalo še en desetminutni postanek ob hitri polnilnici na počivališču na Kozini. Verjetno je jasno, da sem tokrat Bornu tudi omogočila, da pokaže svoj športni karakter, kar je prispevalo k večji porabi. Vseeno je povprečna poraba ostala pri dobrih 18 kWh na 100 km.

Svojo morsko misijo sem v Bornovi družbi sicer uspešno opravila, čeprav je potekala nekoliko tesnobno zaradi mojega nepoznavanje polnilne infrastrukture. Ampak dokazala sva, da je razmeroma impulziven izlet v neznano možen tudi z električnim avtom, pa še mojega najmlajšega sva pripeljala domov.

Težko bi se odločila, kdaj sem v Bornu bolj uživala – med počasno vožnjo po ulicah turističnih krajev in mest, kjer so se za nama obračale glave, ali pa med športno vožnjo na avtocesti, kjer je lahko pokazal vso svojo zmogljivost. Brez kančka dvoma pa lahko zatrdim, da je to avto, ki kar kliče po tem, da ga vozimo za zabavo in ne le kot prevozno sredstvo.

Osnovno različico Cupre Borna je mogoče dobiti že za dobrih 38.000 evrov, v konfiguraciji, ki jo je imel moj modri prijateljček, pa je potrebno zanj odšteti 45.520 evrov.

Vzdevek:

Prijava omogoča lažje komentiranje.
© Copyright 2017-2021 NjenAvto