Moja hčerka je odgovorna in zaupanja vredna mladenka dobrih dvajsetih let. Ko se je pred enim letom odpravila študirat izven domačega kraja, me ni zelo skrbelo. Prvo leto študija je minilo mirno, s sproti opravljenimi študijskimi obveznostmi in visokimi ocenami, zato se je mlada dama odločila, da se bosta v septembru s prijateljico odpravili na izlet v London. Ker je britanska prestolnica mesto, ki mi je zelo pri srcu, pa mi ga še ni uspelo obiskati, sem bila navdušena. Počutila sem se skoraj, kot da grem jaz sama tja in nekoliko je tudi res tako, če potuje v London najpomembnejša oseba v mojem življenju.

Priprave so potekale od sredine poletja in navdušenje je bilo vse večje, potem pa me je v nekem trenutku prešinilo: tja se potuje z letalom. Letala včasih strmoglavljajo. In navdušenju se je pridružila groza.

Hči si je skrbno organizirala potovanje, pri čemer je bila bržkone natančnejša in uspešnejša, kot bi bila jaz. Cenovno najugodnejši let je bil let družbe Ryanair z zagrebškega letališča in deklič me je prosil, da ju odpeljem do letališča. Ni mi treba posebej poudarjati, kako vesela sem bila, da lahko vsaj malo sodelujem v njuni dogodivščini, pa potihem tudi zato, ker se moja velika in odrasla hči kljub samostojnosti, s katero potuje po svetu, še vedno po pomoč včasih obrne k mami.

Lotila sem se načrtovanja svojega dela misije. Letalo naj bi vzletelo ob 6.45, spotoma pa bova v Ljubljani pobrali še prijateljico. Po malo preračunavanja sem sklenila, da se bo potrebno na potovanje proti letališču od doma odpraviti že pred polnočjo. Potnici sta morali biti na letališču vsaj dve uri pred predvidenim vkrcanjem, ki je bilo načrtovano ob 6.15. Vsaj dve uri pomeni v resnici tri ure, za vsak slučaj. Če hočemo prispeti v Zagreb ob treh zjutraj, moramo iz Ljubljane odriniti ob enih, pa dajmo pol ure rezerve, za vsak slučaj. Če ni kakšnih posebnosti v prometu, bo ura in pol dovolj za pot do Ljubljane.

Od doma sva se odpravili okoli 23. ure in prispeli v na glavno avtobusno postajo v Ljubljani nekaj minut pred pol eno zjutraj. Ravno, ko sva zapeljali na postajo, sem v vzvratnem ogledalu zagledala policijski avto. Čeprav se na cesti trudim dajati dober zgled drugim voznikom in vedno vozim po predpisih, se – kot vsi pošteni državljani – vedno tudi pošteno ustrašim, kadar zagledam može postave in tokrat ni bilo nič drugače. Kaj pa vem, da nisem morda nehote napravila kakšen prekršek? Tesnobno sem pogledovala v vzvratno ogledalo. »Kar počakaj, vsak hip se bo pižgala modra luč,« sem rekla hčerki. Seveda se nisem motila. Modra luč se je pojavila točno v trenutku, ko sem na peronu zagledala hčerino prijateljico in želela ustaviti. Tako sem pač ustavila še zaradi modre luči.

Policist je pristopil k avtu in želel videti dokumente. Ker sem imela torbico v prtljažniku, sem morala izstopiti iz avta, da sem mu izročila svoje vozniško dovoljenje in v mislih premlevala možne scenarije, kaj vse me bosta policista zasliševala. Alkotest mi ne uide, morda mi bodo še preiskali prtljažnik, kdo ve kaj vse bodo preverjali... Skozi misli mi je švignila stara ljudska modrost: »Pošteni ljudje hodijo po svetlem domov.« Čeprav je današnji način življenja drugačen, pa je vseeno situacija treh žensk s kupom prtljage v avtu sredi noči in sredi mesta kanček nenavadna in zahteva vsaj nekaj besed pojasnila. Sicer je bilo pojasnilo povsem enostavno, pa tudi pregled vozila in psihofizičnega stanja voznice ne bi pokazal ničesar spornega, vendar mi je bilo kljub temu nelagodno. Takrat pa se je zgodba začela odvijati v drugačno smer. Policist se ni pretirano ukvarjal z mano, pač pa ga je zanimal avto. Ogledoval si je Levčka in me povprašal po njegovih zmogljivostih in vrsti pogona, predvsem pa ga je zanimala moja splošna ocena. Odkrito sem mu priznala, da je to prvi karavan, ki mi je všeč tudi na pogled, da niti ne omenjam tega, da se vozi odlično. Dodala sem še, da je po mojem subjektivnem mnenju njegova edina šibka točka položaj sedenja, ker se sedi nizko, jaz pa imam rada nekoliko višji sedež. Policist je izrazil razumevanje mojega stališča, saj je sam ponosni lastnik Peugeota 3008. Na tej točki sem že povsem pozabila na svojo začetno tesnobo zaradi policijske kontrole in z varuhom reda sva se pošteno zaklepetala o prednostih in slabostih francoskih Levov. Predvsem prednostih. Strinjala sva se tudi, da je ob vseh elektrifikacijskih trendih dizelski pogon, kot ga je imel moj Levček, pa vendarle zakon, če se pelješ nekam daleč. Na koncu mi je še zaželel srečno vožnjo in z dekletoma smo se lahko odpeljale naprej. Šele nekoliko kasneje me je prešinilo, da me policist sredi Ljubljane mogoče le ni ustavil zaradi kakršnekoli nenavadnosti mojega početja, ampak je morda njegovo pozornost pritegnil moj lepi Levček. Kar mi je bilo čisto ok, človek rad pokaže avto, ki ga z zadovoljstvom vozi.

Pot nas je vodila po dolenjski avtocesti proti Hrvaški. Kakšne pol ure smo kramljale, potem pa sta dekleti poskusili zadremati, saj je bilo pred njima še dolgo potovanje. Sama sem se osredotočala na vožnjo, ki je bila zaradi na trenutke precej goste megle nekoliko bolj naporna, kot bi si človek želel. A z matričnimi žarometi mojega zelenega Levčka 308 sw je bila tudi vožnja skozi meglo znosna. Nekje pred Krškim sem pred sabo opazila rumeno ožarjeno nebo, kot bi se noč pripravljala na sončni vzhod, če ne bi bila ura še veliko prezgodnja za kaj takega. Z nadaljevanjem vožnje sem dojela, da je to kar gledam, razsvetljava Zagreba, ujeta v meglo. Spektakularen prizor pa je nizko nad obzorjem dopolnil najtanjši lok prvega luninega krajca, kar sem jih kdaj videla.

Prehod čez državno mejo je potekal tekoče in brez sledu o zastojih, ki jih poznamo iz turistične sezone, po nekaj kilometrih zagrebške obvoznice pa smo prispele na Letališče Franja Tuđmana, natančneje na Kiss and fly območje, kjer me je hči opozorila, da navkljub imenu ni obvezno tega treba tudi početi, zato sva se poslovili z objemom in dekleti sta vstopili v terminal. Ker je območje namenjeno zgolj dostavi ali prevzemu potnikov, je parkiranje brezplačno le deset minut, zato sem se brez posebnega zadrževanja naokoli odpravila nazaj. Pa tudi zato, ker je bila ura skoraj tri zjutraj, mene pa je čakala še dolga vožnja domov.

Pred mano je bilo 220 kilometrov avtoceste in v zadnjem delu še okoli 50 kilometrov magistralke, ki mi je sicer povsem domača, a velja za enega nevarnejših slovenskih cestnih odsekov že sicer, kaj šele v megleni jesenski noči in ob utrujenosti voznika. Ko sem nekje v osrčju Dolenjske zaznala prve znake utrujenosti, obenem pa se je začela pojavljati megla v pasovih, me je prešinilo, da je Peugeot 308 sw ena boljših izbir za tovrstno vožnjo. Paketa Varnost in Varnost plus sta del serijske opreme, vključujeta pa samodejno zaviranje v sili, aktivni opozorilnik na nalet, opozorilnik za voznikovo nepozornost, sistem za prepoznavanje prometnih znakov in sistem za zaznavanje pešcev. Za optimalno osvetlitev kljub megli so poskrbeli LED žarometi s samodejnim preklapljanjem svetlobnega snopa, celoten nabor asistenčnih sistemov pa je bil dobrodošla podpora vožnji v zahtevnih pogojih.

Nekaj kilometrov pred Ljubljano mi je bilo že povsem jasno, da je – čeprav sem se celo sama pred sabo junačila, da je takšna vožnja mala malica zame – vendarle podvig vse prej kot mačji kašelj. Vseeno sem do izvoza Žalec, kjer sem zapustila avtocesto, zdržala brez postanka, nato pa sem le morala ustaviti, si nekoliko pretegniti noge in si osvežiti zbranost. Vožnja skozi razvpito Hudo luknjo je bila nekoliko bolj neprijetna kot običajno, ker se je zaradi zgodnje jutranje ure že zgostil promet. Domov sem prišla ob prvem svitu okoli pol šestih, a sem kljub zaspanosti in utrujenosti še počakala in z aplikacijo Flight Radar spremljala hčerkin let. Po vzletu sem zadremala, ko sem se nekaj ur kasneje zbudila, pa me je na telefonu že pričakalo sporočilo, da sta srečno pristali. Njuna londonska pustolovščina se je začela.

Za nama z Levčkom pa je bila šele prva, težja, polovica podviga. Nekaj dni kasneje sva se ponovno odpravila proti Zagrebu, toda tokratno potovanje je potekalo v dopoldanskih urah in je bilo precej bolj sproščujoče. Dekleti sta se vračali v nedeljo opoldne in ker sem se tudi tokrat odpravila na pot s precejšnjo rezervo, sem imela še dovolj časa za ovinek na Otočec, pokazat Levčka znamenitim labodom, ki so pricapljali iz vode in si ga prav zares ogledali. Prvič v vsem tednu sem si vzela čas tudi sama, da sem ga nekoliko občudovala v prijetnem ambientu gradu Otočec in nabrežja reke Krke. Priznati sem morala, da čeprav je karavan karoserijska oblika, ki mi je izmed vseh najmanj pri srcu, je tale Levček nekaj posebnega in mu karavanska izvedba nadvse pristoji. Enako velja tudi za zeleno barvo, ki se uradno sicer imenuje modra Avatar. Na prvi pogled se mi je odtenek sicer zdel dolgočasen in moreč, a ko sem si ga dodobra ogledala, sem opazila, da je nekaj posebnega in zares poudari privlačnost avta.

Po druženju z dolenjskimi labodi sem nadaljevala pot proti letališču. Upala sem, da bom lahko opazovala pristanek, a sem ga zaradi kolone na mejnem prehodu zamudila. Na letališče sem se pripeljala ravno takrat, ko sta dekleti opravili vse formalnosti in zapustili potniški terminal. Natovorile smo Levčkov ogromni prtljažnik in se odpravile nazaj. Dekleti sta bili utrujeni, saj je bilo za njima nekaj dni skoraj brez spanja, a sta vseeno z navdušenjem pripovedovali o svojih prigodah. Levčkovo potovalno udobje ju je sicer kmalu zazibalo v dremež, sama pa sem si oddahnila, ker je prvo samostojno potovanje moje hčerke minilo brez težav in postalo pozitivna izkušnja za naprej.