Magični svet mladega čarovnika me je, ko sem ga spoznavala skozi film, takoj posrkal vase. K temu je precej prispevala tudi glasba, ki so jo priznani ustvarjalci namenili posameznim likom in posameznim prizorom, da bi z njo še bolj poudarjali linijo pripovedi. Prepričana sem, da so se določene skladbe vsakemu gledalcu franšize vtisnile v srce iz takšnega ali drugačnega razloga. Zato ni presenetljivo, da je ukrajinski Akademski simfonični orkester Khmelnitske filharmonije pod taktirko dirigenta Tarasa Martynyka filmsko glasbo sestavil v celoten koncertni dogodek. Ko je Čarobna glasba Harryja Potterja med svojo turnejo prišla tudi v Ljubljano, nisem pomišljala niti za hip in s hčerko, največjo Harryjevo oboževalko daleč naokrog, sva se odločili, da ga bova obiskali.

Naključje je hotelo, da sva se na koncert odpeljali s pravim Harry Potter avtom. No, skoraj. Poznavalci zgodbe se bodo spomnili legendarnega prizora, kjer modri Ford Anglia reši glavnega junaka in njegovega prijatelja iz zagate, ko zamudita vlak. Ford Anglia je bil sicer priljubljen in cenovno dostopen avto, ki ga je britanski Ford poslal na trg leta 1939, njegova proizvodnja – sicer različnih modelov pod istim imenom – pa se je nadaljevala vse do leta 1967, ko ga je nadomestil Ford Escort. V filmih o Harryju Potterju nastopa Ford Anglia 105E iz leta 1959, ki je bil četrta in zadnja generacija ljubljenca tako Britancev kot tudi kontinentalnih Evropejcev. Čeprav je s svojim odhodom s proizvodne linije bolj ali manj utonil v pozabo, pa so mladi čarovniki z Bradavičarke ponovno pričarali njegovo nekdanjo slavo. Njegov neposredni naslednik bi pravzaprav bil Ford Focus, naju pa je na koncert odpeljal Ford Kuga. In tudi ne ravno modre barve, pač pa srebrne. Kar je vseeno kar precej podobno, toliko bolj, ker prav takšnega odtenka modre ni več v proizvodnji.

Na pot proti Ljubljani sva se odpravili dovolj zgodaj, že sredi popoldneva, da bi imeli dovolj časa ob morebitnih zastojih in za parkiranje. Kor križanec je Kuga tudi ustrezno podkovana za najrazličnejše terenske podvige, v katere smo občasno na tej poti prisiljeni. Glavna cesta s Koroške proti Ljubljani se šele v Arji vasi priključi na avtocesto, pred tem pa se je potrebno prebiti skozi razvpito Hudo luknjo, kjer ni potrebno veliko, da se zgodi manjši ali obsežnejši zastoj, v tem primeru pa je treba ubrati enega izmed obvozov po lokalnih cestah in stezah. S tem nam je bilo prizanešeno, vendar smo se nekoliko pred avtocesto pripeljale v močan naliv, ki bi od manj stabilnega avta ali pa od avta z izrabljenimi brisalci zahteval prisilni počitek ob cesti. Kuga z nevihto ni imela težav in pogumno smo nadaljevale pot. Skoraj podobno, kot Harry in Ron z letečo Ford Anglio Ronovega očeta, s katero sta poletela proti Bradavičarki.

Čeprav Kuga ne more leteti, pa je bržkone udobnejša od Anglie. Sedi se udobno visoko, voznikov sedež je električno nastavljiv po višini in globini, ima pa tudi prilagodljivo ledveno oporo. Na sredinski konzoli je izbirnik smeri vožnje in parkirna zavora. Ob gumbu so še odlagalne površine za pijačo in drobnarije, pa tudi polička za brezžično polnjenje pametnega telefona. Nad polnilno postajo so kontrolniki za upravljanje s klimatsko napravo ter zračniki, nad njimi pa zaslon infotainmenta. Za ogrevanim volanom je digitalni zaslon z merilnikom hitrosti ter podatki o vožnji in stanju avtomobila.  Na zadnjih sedežih je dovolj prostora za udobno potovanje tudi odraslih potnikov, prtljažnik pa bi z osnovno prostornino 411 litrov, ki jo lahko povečamo na 1.481 litrov, brez težav sprejel prtljago Harryja Potterja in njegovih prijateljev, ki bi se po počitnicah vračali na Bradavičarko.

Pod pokrovom motorja je 2,5-litrski bencinski štirivaljnik s pomočjo elektromotorja. Gre za samopolnilni hibrid, kar v praksi pomeni, da se z zaviranjem in vožnjo navzdol energija s koles regenerira nazaj v baterijo, to pa Kugi omogoča električno tiho speljevanje in električno vožnjo pri nizkih hitrostih, skrbi pa tudi za nižjo porabo, ki se je zadrževala med 5 in 6 kilometri. Med vožnjo je bila Kuga zanesljiva sopotnica, v ovinkih je bilo čutiti nekaj malega nagibanja, nekoliko je bilo tudi čutiti sunke vetra na avtocesti pri višjih hitrostih, vendar nič posebej pretresljivega.

Ob prihodu v Ljubljano je bilo časa še na pretek, zato sem se podala v lov za cenovno ugodnim parkirnim prostorom v relativni bližini Križank. Na spletu sem preverila bližino in cene parkirišč, nato pa sem se odpravila do izbrane ulice, pri čemer sem se zanesla na navigacijo. Ta me je sicer povsem natančno pripeljala proti cilju, kjer pa me je presenetila ulica, zaprta zaradi dela na cesti. Nazadnje sem parkirala v eni izmed garažnih hiš, nekaj minut hoda od prizorišča. S hčerko sva prispeli ravno pravi čas, da sva se udobno namestili in užili vzdušje pričakovanja koncerta. Občinstvo so po moji oceni sestavljali tako tisti ljubitelji Harryja Potterja, ki so odraščali z legendarnimi filmi, kot tudi mi, malo starejši, pa še tista najmlajša generacija, ki šele spoznava magičnost čarovniške šole.

Priznam, da je bil to eden najboljših koncertov, kar sem jih obiskala. Komponisti so posamezne prizore, ki jih nekaterih niti nisem poznala, tako mojstrsko ujeli v glasbo, orkester pa jih je z enako virtuoznostjo oživil, da sem celo jaz, nepoznavalka franšize občutila dogajanje, kot da se odvija pred mojimi očmi. K temu so pripomogli tudi svetlobni učinki, skozi poglavja zgodbe pa nas je s pripovedjo vodil star znanec večine obiskovalcev – starejši brat enega izmed protagonistov, Percy Weasly. Gre seveda za igralca Chrisa Rankina, ki je občinstvo z zabavno pripovedjo popeljal skozi spomine na otroštvo s Harryjem Potterjem. Najzvestejši oboževalci najslavnejše čarovniške franšize so po koncertu z njim še poklepetali, priložnost pa je bila tudi za spominsko fotografijo.

Napočil je čas za pot proti domu. Kljub varčnosti Kuge sva se morali ustaviti še na bencinski črpalki, kjer sta med drugim tudi opazili moškega, ki se je mrzlično trudil zamenjati žarnicon prednjega žarometa, a mu zaradi okornih prstov ni in ni uspevalo. Pomislili sva, da bi mu priskočili na pomoč, saj bi s svojimi tankimi in dolgimi dekliškimi prsti zadevo brez težav uredile, a naju je premagala zadržanost in zadrega, češ, človeka bova le še bolj vznemirili in nemara celo ponižali, če mu ponudiva tovrstno pomoč, da niti ne omenjam nenavadnih konotacij, ki bi jih imeli dve elegantno urejeni mladi ženski, ki ob enih zjutraj ogovorita neznanca na bencinski črpalki. Pa sva pustili reveža, da je uredil zadevo po svoje.

Med potjo nazaj sva se še bolj počutili kot Harry in Ron v leteči Ford Anglii, saj se mi je zdelo, da sva obe toliko pod vtisom fantastičnega dogodka, da Kuga bolj ali manj kar sama vozi. Šalo na stran, z očmi na cesti in rokami na volanu sem bila povsem zbrana za vožnjo, so pa bili Fordovi asistenčni sistemi v veliko pomoč, kot so vselej, ko mora človek za volan po napornem dnevu. Nikakor pa se nisem mogla otresti svoje lastne interpretacije Harryja Potterja v morebitnem remaku čez nekaj let, kjer s prijateljem odpotujeta na Bradavičarko v prav takšni Kugi, kot je bila ta.