Opel Corsa je pred nedavnim praznovala 40. rojstni dan. In tako kot ženske pri štiridesetih, je tudi Corsa lepša in boljša kot kadarkoli prej.
Ko je septembra 1982 Corsa prve generacije zapeljala iz tovarne, je bila s svojimi jasnimi in izklesanimi linijami majhen športni avto za »moškega v družini«. Enajst let kasneje je napredovala v drugo generacijo in pri Oplu so se odločili, da bo Corsa postala »ljubljenka dam«, z novo filozofijo pa je dobila tudi zaobljene in mehke poteze. Njena priljubljenost, predvsem pri nežnejšem spolu in mlajših voznikih, je z leti rasla in leta 1998 dosegla vrhunec, ko je postala najbolje prodajan avto na svetu. Dve desetletji kasneje je Corsa v svoji šesti generaciji in tokrat je prvič na voljo tudi kot povsem električen avto.
Trenutna generacija, ki se je svetu predstavila leta 2019, je poleg nove pogonske izbire prinesla tudiprinesla tudi osvežen in bolj športen, kupejevski videz. Sedenje je 2,8 cm nižje, za skoraj 5 cm je tudi nižja višina celotnega avta. V dolžino meri 4,06 metra in je tako od prve generacije zrasla za 44 centimetrov.
Svoje poznojesensko druženje z električno Corso sem začela na razmeroma hladen dan, ko je ravno postalo očitno, da je konec za ta letni čas neobičajno toplega vremena. Baterija s kapaciteto 50 kWh je obljubljala 275 km vožnje, kar bi moralo zadostovati za celotno pot 120 km, ki je bila pred mano. Ko sem se po avtocesti odpravila proti domu, je doseg začel nekoliko hitreje kopneti, kot bi si želela. Padal je približno enkrat prehitro – po 20 prevoženih kilometrih je bil za 40 km krajši. Ko sem vklopila varčni način vožnje, se je doseg sicer povečal za okoli 10 kilometrov, kar pa je bilo še vedno premalo, poleg tega varčni način omeji zmogljivost motorja in delovanje klimatizacije. Prvo pomeni, da je hitrost omejena na 100 km/h, kar je na avtocesti precej mučno, drugo pa, da gretje ali klima ne delujeta. In ker se me je ravno loteval hujši prehlad, mi je bila že misel na uro in pol cijazenja v mrzlem avtu nepredstavljiva. Lažje bom v segretem avtu posedela 10 ali 20 minut na počivališču Lukovica in napolnila baterijo, da bo zdržala do doma. Ko sem se pripeljala do tamkajšnje hitre polnilnice, me je čakalo neprijetno presenečene – polnilnica je v okvari, upravljalec ali lastnik, skratka, avtor napisa na njej, pa se nam zahvaljuje za razumevanje. Slednjega sicer nisem imela, izbire pa tudi ne, zato sem pot nadaljevala do počivališča Lopata, ki je sicer malenkost izven moje poti, ampak z malo sreče bo vsaj tam polnilnica delovala.
Med vožnjo sem gledala šokantno padajoči doseg, ki je na Trojanah, po 40 km vožnje, kazal le še 100 km, in razmišljala o naši električni prihodnosti. Ob sedanji infrastrukturi, ko je na 60 km odseku avtoceste le ena polnilnica, pa še tista ne deluje, ob dejstvu, da sistem ni enoten, da ima vsak ponudnik svojo plačilno kartico in si brez nje praktično ne moreš nič pomagati, razen če si naložiš ustrezno aplikacijo in plačaš s PayPalom, ki ga imaš ali pa ne, ob tem pa po možnosti plačaš še nepojasnjene in nikjer omenjene stroške aktivacije računa, ni prihodnost električnih avtomobilov nič kaj rožnata.
Med razmišljanjem sem se pripeljala do Lopate, kjer je polnilnica delovala. Doseg je ob priklopu kazal le še dobrih 50 kilometrov, kar nikakor ne bi zdržalo do cilja. Čakal me je dvajsetminutni postanek, ki sem ga izkoristila za raziskovanje potniške kabine. Notranjost je udobna in prostorna, sredinska konzola je razmeroma nizka, na njej pa je nameščena ročica »menjalnika«, natančneje je to ročica za izbiro smeri vožnje in regenerativnega zaviranja, gumb za izbiro načina vožnje, prostor za dve skodelici, ročna zavora in odlagalna površina za drobnarije, na kateri najdemo ljubko presenečenje, ki ga je Opel skril v svoje novejše modele – zabavnega reliefnega morskega psa. Ergonomija voznikovega okolja je udobna tudi ob daljši vožnji.
Po 20 minutah polnjenja je imel avto dovolj energije, da sem lahko upala na nemoteno vožnjo do doma. Zapustila sem avtocesto in pot nadaljevala po ozki in ovinkasti magistralki, ki mi je ponudila več kot dovolj priložnosti za preizkušanje voznih lastnosti Corse. Vodljivost je pohvalna, zaradi nizkega težišča je lega na cesti dobra. Elektromotor z močjo 100 kW in takojšnjim navorom 260 Nm omogoča dinamično in živahno vožnjo. V novi generaciji izstopajo tudi tehnološke novosti, na primer prilagodljivi matrični LED žarometi Intelli-Lux, ki jih Opel tokrat prvič ponuja tudi v segmentu majhnih avtomobilov. Poleg tega ima Corsa številne sodobne asistenčne sisteme, kot je opozarjanje na čelni trk s samodejnim zaviranjem v sili in zaznavanje pešcev ter prilagodljivi tempomat.
Električna Corsa združuje izkušnje in zrelost šeste generacije ter svežino in napredek povsem novega pogona, zato po svoje začenja svojo zgodbo povsem znova, toda na podlagi štirih desetletij uspehov. V osnovni izvedbi je zanjo potrebno odšteti slabih 33.000 evrov, moja testna Corsa-e v barvi Orange Fizz pa je imela še precej dodatne opreme in je njena cena znašala dobrih 37.000 evrov.
Prijava omogoča lažje komentiranje.