Božično-novoletni prazniki so bili zame vedno najbolj poseben čas v letu. Zelo pomemben del je bila tudi smrečica, božično drevesce ali novoletna jelka, ki je bila ena najočarljivejših stvari, ki so jih moje otroške oči ugledale. Vedno smo imeli naravno smrečico, kupljeno pri bližnji gozdarski službi. Nikoli se nisem poglabljala v logistiko prihoda drevesca v hišo, se pa še danes spomnim značilne oranžne nalepke, ki je dokazovala njeno legitimnost, še bolj pa se mi je v spomin vtisnil vonj. Ko je bila smrečica v hiši, smo jo postavili v lesen podstavek in na vrsto so prišli okraski. Takrat se je zares začelo pravo praznično vzdušje! Okraski so bili stekleni in zelo krhki, vsak je bil nekaj posebnega. Moja družina jih je nakupila postopno, skozi desetletja, vsako leto kakšnega. Nekateri med njimi so bili zelo stari in vsakega je spremljala njegova lastna zgodba. Prav vsi pa so bili čudoviti. Okrašena smrečica je nato pričakala Dedka Mraza in darila, nato pa je še ves januar krasila našo dnevno sobo. Ko je napočil njen čas za slovo in je izgubila že precej iglic, je bilo potrebnega kar nekaj prepričevanja, da sem sprejela dejstvo, da moramo sneti okraske in jih pospraviti do prihodnjega leta.

Kasneje, ko sem bila že skoraj odrasla, se je razširila dostopnost in priljubljenost umetnih drevesc in tudi mi smo si omislili enega izmed njih. Potrošniški duh je v našo deželico v devetdesetih prinesel tudi obilje cenejših plastičnih okraskov in smernice »estetskih« eno- ali dvobarvnih okrasitev. Vseeno smo še vedno krasili drevesce z našimi tradicionalnimi okraski, dokler jih nismo zaradi nevarnosti mačje invazije raje začasno upokojili in jih zamenjali s plastičnimi. Čeprav je bilo božično drevesce 21. stoletja bistveno drugačno od novoletne jelke mojega otroštva, je vsako leto botrovalo enakemu navdušenju in radosti mojih otrok, kot sem ga občutila sama pred mnogimi leti. Vseeno pa sem želela svojim otrokom pokazati pravo naravno smrečico, ki bi dišala po gozdu, hkrati pa podoživeti božično-novoletne praznike svojega otroštva. Sicer sem se s projektom obirala tako dolgo, da so otroci že praktično odrasli, a naposled sem se odločila, da bo letos Božiček prinesel darila pod pravo drevesce.

Skoraj isti trenutek, ko je padla odločitev, so se mi začela postavljati vprašanja, predvsem glede logistike. Kako se božično drevesce pripelje domov? V mislih so se mi slikali prizori iz ameriških božičnih filmov, kjer se družina odpravi na Christmas Tree Farm in tam natovorijo orjaško drevo na streho ter ga po številnih komičnih zapletih spravijo domov. Ker se zavedam, da komični zapleti nikoli niso komični, če sam nastopaš v njih, sem se jim seveda želela izogniti.

Projekta transporta drevesa sem se lotila z Mazdo CX-30, ki je vse prej kot delovno gozdarsko živinče. Uglajen športni terenec je zasnovan za udobno vožnjo in sproščujoča potovanja, vendar je dovolj vsestranski, da sem vedela, da bo zmogel tudi to nalogo.

Prvo pravilo, preden se človek loti prevažanja drevesa, je preveriti dimenzije. Izmeriti širino in globino prtljažnika, širino oprtine prtljažnih vrat in višino nakladalnega roba, da vemo, ali bomo tovor lahko naložili sami, ali pa bomo potrebovali pomoč. Dobro je imeti v mislih tudi dimnezije drevesa in se odločiti, ali ga bomo lahko peljali v prtljažniku, ali pa bomo morali naložiti na streho. V tem primeru potrebujemo strešni prtljažnik oziroma nosilce, ki omogočajo ustrezno pritrditev tovora, da bo prevoz potekal varno tako za drevo kot za ostale udeležence v prometu.

Mazda CX-30 ima dovolj velik prtljažni prostor (430 litrov), da prevoz na strehi ni bil potreben. Izbrala sem manjše drevesce, visoko okoli 150 centimetrov, ponj pa sem se odpravila v najbližje nakupovalno središče s tovrstno ponudbo, saj na tej točki še nisem vedela, kako bo potekala vožnja in nisem želela transportirati drevesa čez pol Slovenije. V trgovini so imeli nekaj dreves razstavljenih, nekaj pa jih je bilo prikladno ovitih z mrežo in na tak način zaščitenih za prevoz. Vzela sem eno izmed zapakiranih, saj nisem želela že pred prihodom domov polomiti vseh vej. Podrla sem zadnje sedeže in povečala prtljažni prostor na 1.406 litrov, prtljažnik pa sem zaščitila s plastično vrečo, da ne bi drevesna smola iztekala po notranjosti. Če tega ne bi storila, bi me na koncu čakalo mukotrpno odstranjevanje madežev in sesanje iglic. Natovarjanje preseneljivo ni bil poseben zalogaj, v prtljažniku je bilo še dovolj prostora za okraske, ki so tudi šli z mano domov.

Čeprav sem postavljena drevesca videla že v trgovini, pa me je doma vseeno presenetila dimenzija mojega drevesa. Ponavadi, pravzaprav vedno, so stvari videti manjše, ko jih gledamo v trgovini, kot potem, ko jih nameščamo v svojem stanovanju. S smrečico ni bilo nič drugače. Višina je bila sicer obvladljivo nizka, toda veje so bile bistveno bolj košate kot na smrekah mojega otroštva. Tudi deblo je bilo neprimerljivo debelejše in s starim lesenim podstavkom si nisem mogla popolnoma nič pomagati. Nazadnje sem drevo postavila v vedro, v katerega naj bi nasula pesek, ki bi obtežil in stabiliziral deblo. Izkazalo se je, da niti to ni potrebno, saj so za stabilnost poskrbele že nižje veje, ki so povsem zapolnile lonec.

Ostal je še najprijetnejši del: krašenje drevesca. Potekalo je sicer dlje, kot sem pričakovala, saj je bilo tudi vej bistveno več kot na plastičnem drevesu, ampak krašenje je ena tistih reči, kjer je pomembna pot in ne cilj. Še vedno sem pogrešala značilen smrekov vonj, njegova odsotnost pa je najbrž posledica dejstva, da moje letošnje božično drevesce ni bilo sveže posekano v bližnjem gozdu, pač pa je bilo globalistično vzgojeno na drugem koncu sveta in posekano kar nekaj dni ali tednov pred svojim prihodom k meni domov.

Ob koncu in ob postavljenem božičnem drevescu lahko podvig ocenim kot izvedljiv. Če izberemo običajno ali manjšo smrečico, jo načeloma zlahka pripeljemo domov tudi z enoosebno posadko na krovu križanca ali terenca, ne dvomim niti, da bi se dalo tudi z manjšim avtom.