Včasih imamo pretežko nogo na stopalki za plin ali pa temperamentno pošljemo koga v tri krasne. Vsi smo le ljudje, krvavi pod kožo. Lahko si tudi žrtev nesrečnih okoliščin, spet drugič je tvoja odgovornost v nebo vpijoča. Vsi grešimo, eni bolj, drugi manj. Pa vendar obstaja meja, ko se opravičevanje za napake konča – to je, ko zavestno kršimo nujna temeljna pravila, ki omogočajo dobro pretočnost v prometu. Takrat, ko naredimo bedarijo ne zato, ker bi bili utrujeni, preobremenjeni ali čustveno razrvani, ampak smo objestni in ga tako biksamo serijsko. Vztrajanje pri enakih napakah, ko se iz teh ne želimo učiti, pa slej ko prej prinese tragedijo.

Vožnja po središču v prometnih konicah je posebna preizkušnja značaja. Vse se začne in konča z miselnim ustrojem. S tem v določeni meri sami kreiramo, kar se nam dogaja, kot je trdil že neprekosljivi antični mislec in vladar Mark Avrelij. Kadar torej z jeklenim konjičkom divjamo, ker smo se prepozno odpravili od doma, si bomo z živčnostjo v gneči zagotovo priklicali še več slabe volje. Že ob tem, ko nekdo v koloni v prvi sekundi po prižigu zelene luči ne bo odpeljal naprej ali pa bo kolesar prečkal cesto, kjer ne sme, bomo ogorčeno krilili z rokami in vpili kot italijanski gurman, ko nekdo špagete, tik preden jih vrže v krop, prelomi.

Z leti vse bolj cenim notranji mir in se izogibam odvečni drami. Kadar nekdo na cesti stori napako, ga skušam opomniti na kar najbolj umirjen oziroma preudaren način brez žalitev. Posledično opažam, da se moja prijaznost brez pričakovanj večkrat samodejno vrača s še več prijaznosti, kot bi se ta množila, pa naj gre za dosledno upoštevanje pravila zadrge ali kaj drugega. Spet drugič lahko naletiš na bitje, ki ne zna biti hvaležno, a si tega ne jemljem k srcu. Svet je velik in sami si izbiramo, kje smo in bomo. Kot sicer v malce drugačnih okoliščinah pravi ne prav prijazna, a samosvoja in neustavljiva Beth Dutton v seriji Yellowstone, ki je tudi ljubiteljica hitrih in pregrešno lepih avtov: »Gre za perspektivo.«