Pedagoško delo jo spremlja že od samega začetka, čeprav je bila njena prejšnja služba popolno nasprotje sedanje. Kot magistrica profesorica predšolske vzgoje je 11 let delala v vrtcu. Delo ji je bilo pisano na kožo in otroke je imela nadvse rada, toda naenkrat se je znašla na mrtvi točki pričelo ji je zmanjkovati izzivov.

»Nisem si želela postati ravnateljica, ker sebe ne vidim na takih položajih, saj raje pomagam ljudem in delam z njimi, kot pa da sedim v pisarni. Kar vrtela sem se že kakšno leto v začaranem krogu žensk, ki v karieri ne vidijo nobenih novih smernic ali pa jih sploh ne zanimajo. Sama sem poskušala raznovrstne nove prijeme, ki so sicer delovali, a posluha za novosti ni bilo v taki meri, kot bi si sama želela. Razmišljala sem veliko. Niti nisem vedela v katero smer naj gledam. Zanimal me je tudi marketing, saj imam tudi manjšo spletno trgovino, a po preračunavanju financ svetle prihodnosti ni nudila.«

Nov izziv se je pojavil povsem nepričakovano. »Po duši večni pedagog sem nekega dne na socialnem omrežju zaznala rumen oglas, da Retos išče nove sodelavce, učitelje vožnje. Pogledala sem bolj natančno in se stresla, saj je pulz pošteno narasel. Sama pri sebi sem si rekla »saj to bi pa delala«. Bolj za hec, kot kaj več sem poslala zanimanje in hitro so me poklicali. Na razgovoru, moram priznati, nisem dobila samih lepih obljub, prej realnost tega poklica, kar pa me je samo še bolj spodbudilo, da to lahko sem in da želim biti. Tu je šlo samo še navzgor. Vpisala sem se v šolo, jo dokončala in se še vedno med samimi moškimi, ki so mi bili konkurenca, borila za to delovno mesto. V glavi sem se odločila, da bo moje. In tukaj sem. Učiteljica vožnje in prometnih predpisov Špela.«

Njen delavnik se začne že zgodaj zjutraj, včasih že pred četrto uro. Mnogi se čudijo, kako ji uspe najti kandidate, ki so pripravljeni krepiti svoje vozniške spretnosti ob tako zgodnji uri. Vendar jih Špela prepriča z dobrimi argumenti: »Veliko prednosti je pričeti zgodaj. Ceste so bolj prazne in promet je bolj umirjen. Kandidati so bolj zbrani, ko ni poletne vročine. Sama pa tudi vidim prednosti v tem, da sem ure, ko so moji otroci budni, lahko z njimi. Rana ura je res zlata. Sama sem rada z družino in verjemite, ni vsak dan lahko vstati tako zgodaj. Ker pa vem kaj lahko zato dobim, se pa zelo splača.«

Posebnost njenega dela je tudi nestalen urnik. »Učitelji, rada pa tudi rečem instruktorji, delamo skoraj cele dneve. Naš delavnik je lahko dolg 9 aktivnih ur. Vmesno delo ne šteje v naš čas. Upoštevati moramo vse zakonske omejitve pavz in ur in če to uspemo, lahko dovolj dobro razporedimo tudi domača opravila, prosti čas in hobije. Moja dva otroka trenirata smučarske skoke v Ihanu in treningi so vsak dan in z veseljem ju peljem.«

Kot izkušena pedagoginja doživlja svoje delo nekoliko drugače, predvsem pa v njem uživa. »Rada sem učiteljica in rada imam humor ter glasbo. Vse to troje spakiram v paket doslednosti, resnosti in heca, da se kandidati dobro počutijo in radi prihajajo. Sem natančna in karkoli počnem ali začnem, dokončam in ne dovolim, da je narejeno samo do polovice. Pri mojem delu mi je najbolj všeč to, da so  ljudje različni. Vsak lahko nauči nekaj tudi mene. Vsak me obogati, ker je edinstven in zna nekaj, kar jaz ne. Je pa potrebno take potenciale prepoznati in dati mladini priložnost, da se izkažejo. Z vsakim kandidatom najdem kakšno skupno točno za klepet in velikokrat me uporabijo tudi za terapevta. Rešili smo kar nekaj ljubezenskih zvez in prijateljstev pa tudi karkoli drugega smo že imeli na repertoarju. Človek, ki ti zaupa, se bo tudi naučil voziti mnogo prej. Načelo zaupanja in spoštovanja je nekaj brez katerih ne bi mogla delati tako, kot delam. Bolj ima kandidat posebnosti življenja, bolj mi je v neko spodbudo in motivacijo, da pride s svojim delom do vozniškega dovoljenja.«

V službi pa se srečuje tudi z zahtevnejšimi situacijami in posebnimi izzivi. Med njimi so ljudje, ki bi radi znali voziti in ki bi jim ta korak k samostojnosti pomenil še veliko več, vendar jih pri tem ovirajo različne življenjske okoliščine. Špela ne obupa nad njimi in jim ne odkloni pomoči. »Epileptiki, dislektiki, gluhi in naglušni, ljudje z učnimi težavami in drugi so tisti, ki morajo samo biti slišani in videni. Radi se učijo in radi prihajajo, ker vedo, da z vztrajnostjo pridejo na cilj in to si tudi zaslužijo. Veliko takih primerov je v mojem spisku in vesela sem, da so. Zaradi njim sem osebnostno bogatejša. Nikoli ne obupam nad človekom, vedno iščem nove metode, kako človeka motivirati in naučiti, da lahko kasneje vozi sam.« In prav zato vidi enakovreden izziv v vsakem kandidatu.

Zahvaljujoč skrbno organizaciji časa in lastni disciplini ji uspe vsak trenutek dneva kar najučinkoviteje izkoristiti. »Rada si vzamem čas tudi zase, zato se najde v dnevu tudi kakšna minuta za tek po gozdu, planinarjenje, kolesarjenje, urejanje vrta in povrtnin ter aktivnostim v  Smučarsko skakalnem klubu Ihan, kjer sem tudi na mestu predsednice že od leta 2018 in ni mi žal ne denarja ne časa, ki sem ga vložila. S takimi dejanji pripomoremo k dobri družbi in okolici za mlade, nadobudne športnike. Tudi za prijatelje imam čas, saj si urnike delam sama in si lahko kakšen dan brez pojasnila vzamem prosto in morda dopolnim mesečne tabele z delovno soboto. Sama imam doma vrt in sadovnjak, ki ga obdelujem. Vem, veliko dela in ponavadi ali mi nagaja čas ali pa vreme. Ampak se trudim. Včasih gre solata v cvet, včasih jagode zgnijejo, ampak tudi to je del procesa življenja. Večinoma pa uspem podelati. Ne maram kuhanja, čeprav pravijo, da skuham dobro. Ne vidim neke iskre, ko to počnem in z največjim veseljem pomivam posodo, če se le kuhar najde.«

Najpomembnejši del njenega življenja pa je družina. »Ko sem z družino se čas ustavi. Nedelje so moje. Jih ne dam nikamor. Radi hodimo v hribe, kolesarit ali pa samo ležat na kakšno plažo. Otroci so aktivni, ampak so se na moj način dela privadili. Starejši 11-letnik že kaj skuha in ob mojem prihodu skupaj dokončamo. Mlajša 8-letnica pa poskrbi za psa in tudi pospravi že po hiši. Vzajemnost je nekaj, kar dom in družino bogati. Mož. Moj najljubši član družine. Sama sem si ga izbrala in ga zato tudi rada pohvalim. Brez njega ne bi bilo niti mene take kot sem in niti učiteljice vožnje. Prav on me je spodbujal in bodril, ko je bilo najtežje uskladiti dopoldansko službo v vrtcu in potem popoldansko usposabljanje na Agenciji za varnost v prometu. Ni bilo lahko, a zmogli smo. Kar vsi štirje so mi pomagali in še del razširjene družine, da sem premagala vse izpite in postala to, kar mi je res všeč. Mnogo žensk nima te sreče, da bi jim možje stali ob strani.«

In kako se kot ženska počuti v poklicu, ki je bil še nedolgo tega rezerviran skoraj izključno za moške? »Ženske kot inštruktorice smo v večini zaželene iz več razlogov. Prvi je verjetno to, da imamo večjo mero potrpljenja in nekega materinskega nagona ter vsaj osnovo pedagoških pristopov, ki so nam nekako dani skozi življenje, saj moramo poskrbeti za družino. Drugi razlog je tudi ta, da imajo ženske raje žensko učiteljico, zaradi starih zgodb o spolnem nadlegovanju in polaganju rok na kolena. Moški imajo raje ženske inštruktorice tudi za svoje žene. Razloga ni potrebno navajati - ljubosumje, vsekakor. Verjamem v to, da so to le stare zgodbe in da so današnji inštruktorji karseda strpni, dosledni in korektni. Moški pa tudi radi pridejo na učne urice, saj so odprtega uma in želijo ženske družbe. Pa ne take, kot ste si nekateri v tem stavku predstavljali, ampak korektne in natančne.«

Položaj ženske v moškem poklicu pa ima še en vidik: »Ženske so v pretežno moškem poklicu dobre, saj si tega verjetno želijo in so delu bolj predane. Izhajam iz izkušnje, ko sem še delala v vrtcu in so bili moški vzgojitelji zelo zaželeni in so bili tudi res dobri do otrok in ostalih. Tukaj njim vse pohvale. Verjetno smo ženske v tem oziru tudi kot učiteljice bolj predane, ker nam ta poklic res ustreza, drugače se zanj ne bi odločile. Poznam kar nekaj žensk v tem poklicu in vse so nekaj posebnega. S tem mislim dobrega in nikakor nisem ljubosumna na njih, saj so nekatere moje res dobre prijateljice. Kavica z njimi je veliko bolj drugačna od navadnih ženskih pogovorih in tem debatam se radi priključijo tudi moški. Nismo »zafnane« in zato nas imajo v svoji družbi tudi za enakovredne. Tako na cesti, kot drugje in hvala jim za izraženo spoštovanje. V tem poklicu sem ga deležna na vsakem koraku, čeprav se vsake toliko časa najde nekdo, ki poskuša potrjevati stereotipe o ženskah voznicah  in o levo desni težavi ter podobnih zadevah. Naj vztraja pri mnenju, ker verjetno nima drugačnih izkušenj. Nič ni narobe s tem, saj se bodo vedno našli tudi nasprotniki. 'Če bi bilo življenje enostavno, ne bi bilo zabavno' je moj moto. Težje je, bolj me vabi. Nemogoče me motivira, premikanje meja me motivira in zato smo ženske toliko bolj trmaste, vztrajne in včasih tudi uspešnejše. Moški se na glas ne bi strinjali, potiho pa verjetno marsikdo.«

Njeno delo pa je, čeprav zna biti stresno, tudi polno zabavnih dogodivščin. »Ena izmed ljubših prigod v moji karieri je zagotovo ta, da je kandidat 10 min pred izpitom, v rahlem ovinku, gumo prislonil na robnik in se je ta preprosto razrezala. Prazna pnevmatika, raztresen šofer in mnogo pulza smo rešili tako, da sem poklicala na Retos in so mi pripeljali nadomestno vozilo, kandidatu sem pa rekla, glede na to, da se je tresel, kot šiba na vodi, da ima najboljšo zgodbo za vse vnuke in pravnuke, saj bo pri 90. letih pripovedoval, kako je malo Pred izpitom uničil pnevmatiko in potem izpit uspešno opravil. In res ga je. Moje besede so ga nasmejale, zbral se je in odpeljal brez napak. Še danes pripovedujem njegovo zgodbo tistim, ki so zelo nervozni. Je pa v našem poklicu mnogo zabavnih epizod, skoraj vsak dan kakšna. Jaz se imam v službi zelo lepo, del tega si lahko naredim tudi sama, del kandidati in del moji sodelavci, ki so najboljši na svetu. Brez te kombinacije je hoditi v službo le del življenja, ki ti nosi denar, da drugi dve tretjini lahko živiš. Imam srečo, da živim vse tri tretjine po mojem izboru in motu – življenje je za pogumne.«

Temu vodilu tudi zares sledi, saj ji izzivov ne zmanjka. Pred nedavnim je opravila izpit za vožnjo tovornjaka, v prihodnosti pa se želi udeležiti še šole driftanja. In ob pogledu na njene dosedanje dosežke niti malo ne dvomimo, da ji bo to tudi uspelo.