

Mazda je eden tistih proizvajalcev, ki znajo pokazati, da razkošje ni nujno nespodobno drago, pa tudi, da dizli niso umazani traktorji.
Svet se vse bolj obrača v smer elektrifikacije in električna vozila so v prodaji še prehitela dizle. Vseeno pa se slednji ponašajo s karakteristikami, ki jih električarji nimajo in jih nikoli ne bodo imeli. Tega se zavedajo tudi pri Mazdi, kjer so ne le ohranili dizel v ponudbi, pač pa celo razvili povsem nov šestvaljni dizelski motor in ga vgradili v svoj največji model na našem trgu: v križanca CX-60.

Priznam, ko sem zagledala »svojo« Mazdo CX-60 na parkirišču ob začetku najinega druženja, mi je zaigralo srce. Zunanjost krasi čudovit odtenek Platinum Quartz, ki ji daje še posebej eleganten videz. Ko sem sedla za volan, je ljubezen na prvi pogled še bolj vzplamtela. En sam luksuz. Sedeži so odeti v belo napa usnje, armaturna plošča in notranjost vrat nosi poudarke v videzu brezovega lesa v kombinaciji s tekstilno oblogo peščene barve z lepim detajlom kontrastnega cikcak šiva, estetika, ki spada v paket opreme Takumi. Sredi armaturne plošče sedi informacijsko-zabavni zaslon, ki ga upravljamo z izbirnikom na široki sredinski konzoli, za volanom pa je poleg digitalnega zaslona še projekcija na vetrobransko steklo, ki nam razkriva pomembne podatke o vožnji. Poleg sedeža je tudi volan elektronsko nastavljiv po višini in globini, kar praviloma srečamo le pri premijskih znamkah. Ampak to, da je CX-60 Mazdin korak v premijski segment, že tako ali tako vemo.

Ob zagonu motorja me je presenetil pogled na podatek o razpoložljivem dosegu, ki je sporočal, da bova z Mazdo naslednjič stali na bencinski črpalki šele čez kakšnih 800 km. Takoj me je prešinilo, da jo bom odpeljala na meni tako ljub Dunaj, ki bi bil naravnost idealna kulisa za japonsko damo, a je zaradi višje sile ta načrt hitro odpadel. Rezervni načrt je bil Vrbsko jezero, do katerega pa tudi nisva prišli, ker naju je že vmes zadržal eden izmed mnogih neodkritih biserov avstrijske Koroške.

Ko sem se v sončnem zgodnjejesenskem petkovem popoldnevu odpravila proti Vrbskem jezeru, sem se kakšnih 20 kilometrov čez mejo ustavila pri trgovini ob cesti, da bi si kupila prigrizek, ob tem pa se mi je pogled ustavil na veličastnem poslopju nad mestecem. Prispela sem v Šentpavel v Labotski dolini, majhno mestece s komaj dobrimi 3.000 prebivalci, ki pa kljub bližini Slovenije ne leži na dvojezičnem območju.

Mogočna stavba na griču nad mestecem je benediktinski samostan svetega Pavla, ustanova, ki je kraju tudi dala ime. Samostan je leta 1091 ustanovil grof Engelbert I. Spanheimski, vendar je bila večina kompleksa obstoječih stavb zgrajenih v baročnem slogu v 17. stoletju. Samostan je bil ukinjen okoli leta 1782 v skladu z uredbo cesarja Jožefa II., vendar so ga leta 1809 menihi iz samostana St. Blasien ponovno naselili. Razen te prekinitve, pa še kratke prekinitve med drugo svetovno vojno, je bil samostan svetega Pavla, od svoje ustanovitve dalje vedno naseljen in je danes najstarejši aktivni samostan na avstrijskem koroškem Koroškem. Zlasti je pomemben zaradi svojih obsežnih in dragocenih umetniških del in knjižne zbirke, v sklopu samostana pa deluje tudi zasebna Gimnazija St Paul, ki jo obiskuje približno 700 dijakov.

Z Mazdo CX-60 sva se odpeljali skozi osrčje miniaturnega mesteca po strmini navzgor in prispeli naravnost pred glavni portal v samostansko poslopje, kjer sva se malce pofotografirali, naprej pa skupaj nisva mogli, saj je dovoz za avtomobile zaprt. Nasproti glavnega vhoda je samostanski baročni vrt, ki je bil zasnovan na podlagi upodobitve iz leta 1623 kot simetričen vrt s štirimi polji in osrednjim vodnjakom, ob robu pa sta še dve vrtni stavbi kot temeljna kamna vrtov, sta pa delo italijanskega gradbenega mojstra Pietra Rudolphija. Po kratkem sprehodu sva se z Mazdo zapeljali še mimo vrta navkreber do razvalin gradu Rabenstein. Grad je bil zgrajen leta 1091 za zaščito samostana, leta 1307 je bil uničen, kasneje obnovljen in ponovno uničen v požaru leta 1636. Danes so od njega ostale le še razvaline, ki pa so priljubljena točka pohodnikov.

Ob vrnitvi v dolino sva se podali še na drugo stran mesteca, proti pobočju nasproti samostana, kjer je stoji drugo veličastno poslopje. Skrbno ograjeno in pred vsiljivci zaščiteno tudi z opozorilnimi tablami v nemškem jeziku daje vtis vojaškega objekta. V resnici je to stavba nekdanjega semenišča, kjer je danes zasebna gimnazija s približno 700 dijaki. Stavba je bila zgrajena leta 1889 v neogotskem slogu, leta 1909 pa so jo razširili. Takrat je lahko sprejela 200 študentov, imela je centralno ogrevanje in notranji bazen ter bila eden izmed najbolj sodobnih internatov Avstro-ogrske monarhije.

Pohajkovane po gričevnatih predalpskih strminah za mojo spremljevalko CX-60 ni nobena težava, navsezadnje se lahko v primeru sile opre na prilagodljivi štirikolesni pogon ki večino časa poganja zadnja kolesa, po potrebi pa v ovinkih, pri močnem pospeševanju ali na spolzkem terenu del navora prenese tudi na prednji kolesi, inovacija, ki se skriva pod pokrovom motorja, pa kljub dizelskemu značaju ne predstavlja pretiranega vdora v naravo. Gre namreč za izjemno čist motor 3,3-litrski eSKYACTIV-D, kar so pri Mazdi dosegli z natačnim nadzorom zgorevalnega procesa v valjih, kar pomeni manj emisij. Slednje je obenem tudi posledica dovolj velikega navora in dovolj velike prostornine motorja, ki proizvaja 187 kW moči. Ena izmed lastnosti, ki jih iščemo pri dizlu, je nizka poraba in tudi tu CX-60 z dobrimi 5 litri porabe ne razočara.

Tako zaradi zmogljivega in varčnega motorja kot tudi zaradi potovalnega udobja in prostornosti je Mazdin paradni konj odličen sopotnik tudi na daljših potovanjih. V prtljažnik lahko spravimo 570 litrov prtljage, prostornino pa lahko s podrtjem sedežev povečamo na 1.726 litrov. Potniki v drugi vrsti imajo na voljo tudi ogrevanje sedežev, dostop pa imajo tudi do USB vhodov in klasične gospodinjske vtičnice na zadnji strani sredinske konzole, za še prijetnejše potovanje kjerkoli v avtu pa poskrbi panoramska streha.
Čeprav nama z Mazdo ni uspelo obiskati nekdanje avstroogrske prestolnice, pa sva vseeno odstrli delček preteklosti naše nekdanje domovine. Sicer pa, s takšnim avtom je cilj izleta popolnoma nepomemben. In cena? Mazda CX-60 z vrhunsko dodatno opremo: dobrih 62.000 evrov. Počutje, ko sedimo za volanom: neprecenljivo.
Prijava omogoča lažje komentiranje.