Z njim sem se pred časom srečala že dvakrat in obakrat me je rahlo zmotilo nekaj, kar mi je načeloma pri avtomobilih všeč. Samodejni menjalnik je lahko odlična rešitev za več različnih ciljnih skupin kupcev, a pri i10 mi niti prvič niti drugič ni bil pretirano všeč. Zato sem z zanimanjem sedla za volan Hyundaia i10 N line z ročnim menjalnikom.

Hyundaijevi modeli N imajo ponavadi značilno modro barvo, toda moj testni primerek je ni imel. Vseeno je bil razmeroma vpadljiv in predvsem prikupen. Črno karoserijo so dopolnjevali rdeči detajli in razkrivali njegov športni značaj. Oblika je bila bolj ali manj identična obliki običajne različice (z robotiziranim menjalninkom), prav tako ni bilo posebnega presenečenja v potniški kabini, če odštejemo nenavadno visoko nameščeno prestavno ročico s kratkimi prestavami za bolj športno vožnjo. Na armaturni plošči je značilen reliefni vzorec satovja, tudi tu pa se nadaljuje rdeča nit rdečih poudarkov in s tem športnega videza. V splošnem deluje N line kot nekakšna nadgradnja najvišjega paketa opreme metnega malčka. Rahlo me je presenetil občutek za volanom, ker se sedi nepričakovano nizko, sploh v primerjavi z nekaterimi drugimi malčki drugih znamk. Na zadnjih sedežih seveda ni ogromno prostora, je pa dovolj, da se, če je treba, čisto solidno kam pripeljejo tudi otroci in manjši odrasli. V primeru zgolj voznika in enega sopotnika pa bo na zadnji klopi dovolj prostora za njuno ročno prtljago, kakšno nakupovalno vrečko in dodatno jopico. Prtljažnik sprejme 252 litrov prtljage v osnovni prostornini, s podrtjem sedežev pa jo povečamo na dobrih 1.000 litrov.

Prijetno presenečenje pa je bilo na prvi pogled skrito. Pod pokrovom motorja je 1,2-litrski bencinski motor z močjo 62 kW brez kakršnekoli soudeležbe elektrike. Prostornina motorja je za tako majhen avtomobilček zelo pohvalna in omogoča, da malemu Korejčku tudi raztegnemo noge. Oziroma kolesa. Petstopenjski ročni menjalnik je bistveno boljša izbira od robotiziranega. Slednji morda res dovoljuje bolj neosredotočeno vožnjo in pri mestni vožnji je nenehno pretikanje in pritiskanje sklopke pri ročnem menjalniku morda res nadležno, a po drugi strani omogoča veliko več interakcije z avtom, bolj aktivno vožnjo in nenazadnje nam omogoča tudi več nadzora nad porabo in pospeševanjem. Poraba je v mojem primeru znašala med 5 in 6 litri, odvisno od načina vožnje in terena.

Z dokaj zmogljivim motorjem za svojo velikost je mali i10 N Line živahen in okreten, za dobro mero pa so ga pri Hyundaiu še opremili z občudovanja vrednim naborom opreme in asistenčnih sistemov. V zimskih mesecih za udobje skrbijo ogrevani sedeži in volanski obroč, za varnejšo vožnjo pa poskrbijo vzvratna kamera, parkirni senzorji, tempomat, opozorilo za prekoračitev hitrosti in še več drugih. Če stereotipno vidimo avtomobile tega segmenta kot prevozno sredstvo upokojencev za vožnjo do prve trgovine, i10 N Line ta stereotip poruši z enim zamahom. Dokazuje, da so tudi mestni malčki lahko suvereni potovalni avtomobili in da so lahko avtomobili, ki ponujajo obilo zabave in užitka v vožnji.

Vprašanje cene je, kot vedno, poglavje zase. Povsem osnovno opremljenega i10 v najskromnejši izvedbi dobimo že za dobrih 13.000 evrov, medtem ko se je bogato opremljen testni primerek že približal 20 tisočakom.