Trditev je morda nekoliko kontroverzna, če imamo v mislih, da bi morala zavzemati povsem nevtralno držo. Ampak tu je v igri takoimenovani faktor X, nekaj, kar avto ima ali pa nima, zaradi česar je "naš" ali pa ni. In Prius ga je v mojih očeh imel. Čeprav ni bil brez napak, me je prepričal.

Priusu je bilo že ob rojstvu usojeno, da bo nekaj posebnega. Toyota ga je konec devetdesetih razvila kot avto za tretje tisočletje. Bil je prvi serijski hibrid in kot tak je veljal za vozilo ekološko osveščenih in naprednih ljudi. Takšen značaj izraža tudi njegovo ime, ki izvira iz latinščine in pomeni superioren, napreden, izviren. Ko gledamo danes nazaj njegove začetke, se zdi na pogled sicer precej podoben kateremu koli drugemu manjšemu avtomobilu tistega obdobja, toda z najnovejšo, peto generacijo, je doživel ogromen oblikovalski preskok, čeprav še vedno ohranja svojo ekološko noto in je v Evropi na voljo zgolj kot priključni hibrid.

Morda nekoliko zaradi vpadljive rumene barve, nekoliko pa tudi zaradi izrazito klinaste in nizke silhuete, ampak Prius na pogled močno spominja na enega izmed italijanskih superšportnikov. To je bila prva asociacija, ki sem jo dobila in se je nisem več mogla znebiti. Dvobarvna zunanjost, kjer ponavadi črna streha na kakorkoli barvitem avtomobilu daje vizualno nižji vtis, je postala že kar vsakdanja, toda tu črna streha ni samo stvar karoserijske barve. Pozorno oko bo opazijo, da gre za solarno streho. Na njej so solarni paneli, ki ob lepem vremenu zbirajo sončne žarke za nekaj dodatnih kilometrov električne vožnje. Glede na tehnologijo in zmerno podnebje je ta funkcija bolj zanimivost, kot pa da bi imela zares uporabno vrednost, saj se je v polovici sončnega dne na parkirišču nabralo za kakšne 3 kilometre vožnje.

Ljubezen na prvi pogled se je le še poglobila, ko sem sedla za volan, kjer bi me glede na moje osebne preference moralo zmotiti nizko sedenje, ampak me ni. Preglednost je dobra, splošno vzdušje na voznikovem mestu je odlično, avto se mi je zdel kot po meri narejen posebej zame.

Nekaj več besed moram nameniti potniški kabini. Digitalni zaslon za volanom je nameščen višje, tako da nanj gledamo nad volanom, pomaknjen pa je globlje proti vetrobranskemu steklu in po videzu spominja na zaslon infotainmenta. Ta se nahaja na tradicionalnem mestu sredi armaturne plošče, pri njem pa sem pogrešala deljivost. Morala sem izbirati, ali je prikazan zaslon predvajalnika glasbe, navigacija, podatki o vožnji ali pa karkoli drugega, več kot ene stvari naenkrat nisem mogla spremljati. Še en manjši očitek moram nameniti navigaciji, ki je imela svojstven princip izbiranja najboljše poti, številne ceste pa niso bile vrisane ali pa so se prikazale šele ob močnem približanju, ko je bilo že pozno, da bi jih človek izbral. Sicer je bil informacijsko-zabavni sistem solidno delujoč. Volan je tradicionalne oblike popolnega kroga, na njem pa je precejšnje število gumbov za upravljanje s tempomatom, radiem in drugimi funkcijami. Tudi pod zaslonom infotainmenta je precej fizičnih gumbov za upravljanje klimatizacije in ogrevanja sedežev, še nižje pa se analogni pristop spet vrne v digitalne vode z brezžično polnilno postajo za mobilne telefone. Pod njo pa se skriva simpatičen easter egg, skrivni predal. Pri Toyoti so ga dobesedno tako poimenovali in ko ga najdemo, je na njem natisnjen napis #HIDDENCOMPARTMENT.

Kot sem že na začetku omenila, je hibridni pogon Priusov zaščitni znak. Bencinski del priključnohibridnega pogonskega sklopa zastopa dvolitrski štirivaljnik, ki prispeva 112 kW moči in je kar razkošna izbira glede na skromne dimenzije avta, kar se kajpak pozna tudi pri vožnji. Za električni del hibridne zgodbe je zadolžen sinhroni elektromotor z močjo 120 kW s podporo litij-ionske baterije kapacitete 13,6 kWh, moč pa na prednji kolesi prenaša brezstopenjski samodejni menjalnik e-CVT. Baterija omogoča v teoriji dobrih 80 kilometrov električne vožnje, kar pa se ustrezno zniža glede na klimatske pogoje in način vožnje. Čeprav je osnovna zamisel priključnega hibrida redno polnjenje, je za ljudi z dinamičnim življenjskim slogom to utopija in tudi sama sem se zanašala predvsem na električno energijo iz solarnih panelov ter rekuperacije. Izhodna moč solarnih panelov na strehi znaša 185 W in v teoriji bi se na sončen dan z njihovo pomočjo baterija napolnila za kakšnih 10 odstotkov, kar je dovolj za nekaj kilometrov vožnje in za malce bolj uglajeno speljevanje tudi takrat, ko baterije že nekaj časa nismo polnili. V mojem primeru je strešna elektrarna uspešno pomagala znižati porabo, ki je znašala dobre 4 litre na 100 km ob umirjeni vožnji in okoli 5 litrov po avtocesti. Poln rezervoar goriva je tako obljubljal pošteno čez 700 km vožnje.

Ker sem že ravno omenila umirjeno vožnjo, je prav, da povsem odkrito priznam, da Prius ni avto, ki ga boste vozili umirjeno. Vodljivost in lega na cesti sta neprekosljiva, vsaj v njegovem segmentu, in voznik se mora spet opomniti, da v resnici ne sedi za volanom italijanskega superšportnika. K okretnosti prispevajo tudi njegove skromne dimenzije. Medtem ko večina avtomobilov z vsako generacijo nekoliko zraste, je Prius 4,5 cm krajši od predhodnika. Na drugi strani pa ima malce daljšo medosno razdaljo, kar v praksi pomeni udobno potovanje potnikov na zadnjih sedežih. Tudi odraslih. Vozne lastnosti so zaradi zmogljivega motorja in uravnoteženega podvozja naravnost narejene za užitek med vožnjo, za vožnjo zaradi same vožnje in ne za to, da nekam pridemo.

Ko sem tako preživljala nadvse prijetne dneve s Priusom, nisem mogla spregledati nenavadnega dejstva, da tega avtomobila, ki me je tako izjemno navdušil, ne videvam kaj dosti na cesti. Začelo me je mučiti vprašanje, kaj je narobe s Slovenci, da tako malo posegajo po njem. Ob vseh njegovih nadstandardnih lastnostih sem spregledala podrobnost, ki verjetno kupce odvrača, ali pa jim vsaj vzbuja pomisleke. Čeprav cena ni pretirana gledano v splošnem povprečju avtomobilskega trga, je slabih 45.000 morda res malce preveč glede na uporabnost avta, predvsem prtljažnik s svojimi 284 litri osnovne prostornine spada med manjše. Povprečen kupec, ki bo s takšnim proračunom izbiral družinsko vozilo, bo iskal nekaj, kamor bo lahko naložil številčno družino, mesečni nakup živil, občasni nakup večjih kosov pohištva ali prtljago za počitnice omenjene številčne družine. Morda bo želel tudi višje sedenje. Za vse to se bo bržkone pripravljen odreči užitku v vožnji in občutku razkošja za volanom.

Do neke mere tega hipotetičnega kupca razumem, zares vživeti pa se vanj ne morem. Do Priusa sem pristranska, ker sem se vanj zaljubila na prvi pogled. Niti ne vem točno, zakaj. Avto je kot moški. Ali ima nekaj, s čimer te pritegne, ali pa nima. Ne razmišljaš, ali je prava izbira, ali ne. Preprosto veš, da je pravi zate, da je tvoj. In za Priusa lahko brez oklevanja rečem, da ga že čaka prostor v moji garaži.