Jeep Avenger je v floto ameriške znamke prišel kot izključno električno vozilo, a so mu v podporo na nekaterih trgih vseeno dodali še bencinsko različico. Na večini tržišč, tudi pri nas, je bila vseeno predvidena le elektrika, a je kmalu padla odločitev, da ponudijo tudi tradicionalen pogon.

Pionirskega Jeepa Avengerja z električnim pogonom sem vozila med prvimi Slovenkami in Slovenci, saj smo članice žirije Svetovni avto leta po izboru žensk posebej zanj odpotovale v meni nekoč tako ljubo Italijo, kjer so nam ga predstavili oblikovalci in inženirji, ki so ga razvili. Že takrat so nam povedali, da bo imel tudi bencinsko različico, ki pa je bila takrat predvidena le za nekatere trge, med katerimi Slovenije ni bilo. Kasneje se je situacija spremenila in bencinski Avenger je zdaj tu.

Ko sem se srečala z njim, me je zamikalo, da bi ga odpeljala kam na jug, v bližino njegove domovine. Ker njegov pogon omogoča lažje potovanje na dolge proge v krajšem času, sva se brez razmišljanja in brez načrtovanja odpravila na izlet. A ne preden sem si ga temeljito ogledala.

Na pogled se od električnega brata praktično ne loči, mi je pa v oči padla njegova izrazito privlačna bež barva, ki so jo sicer poimenovali kamnito siva, a je bila zelo daleč od kakršnekoli puščobne sivine. Oblikovno ga odlikuje enaka igrivost z vsemi easter eggi, ki smo jih iskali na električni različici, in enak funkcionalen dizajn, ki omogoča 360-stopinjsko zaščito s plastičnimi oblogami na najbolj izpostavljenih točkah za preprečevanje vidnih poškodb pri trkih z zelo nizko hitrostjo.

Čeprav je umirjen odtenek nakazoval na več resnosti, pa je Maščevalec ohranil vso zabavnost. Tudi v potniški kabini z možnostjo izbire cele mavrice odtenkov ambientalne osvetlitve ter z zabavnim zvokom smernika. Ambientalna osvetlitev pa, kot večina stvari pri Avengerju, ni tam zgolj zaradi estetskega učinka. Horizontalna svetlobna linija čez dolžino armaturne plošče je namenjena zmanjšanju napora oči, diode ob straneh pa pri bočno parkiranem vozilu v mraku opozarjajo ostale udeležence v prometu na odprta vrata. V potniški kabini ponujajo odlagalna mesta 34 litrov prostora, kar je dvakrat toliko, kot v večini drugih avtomobilov, prtljažnik pa meri 380 litrov. Med najinim izletom na jug države sem tako imela na voznikovem mestu pri roki vse, kar sem potrebovala in tudi vse, česar nisem, ampak bi mogoče lahko. V prtljažnik je pa tudi šlo dovolj prtljage, ki je v veliki meri tudi nisem potrebovala.

Opremo za impulzivne odločitve med samim potovanjem je »spakiral« kar Avenger sam. Kot prvi Jeep s prednjimi pogonskimi kolesi ima v standardni opremi nadzor spusta in sistem Selec-Terrain, ki omogoča izbiro med sedmimi različnimi načini vožnje glede na površino. Odmik od tal je 200 mm, pristopni kot meri 20 stopinj, odhodni pa 32 stopinj, kar predstavlja varno izkušnjo vožnje v vseh vremenskih pogojih in na vseh površinah. Če smo že pri električni izvedbi poudarili, da je še vedno 100-odstotni Jeep in primeren za podvige v naravi in brezpotja, kjer omogoča tudi zabavno in dinamično izkušnjo vožnje, to še bolj drži v primeru bencinske različice. Za pogon skrbi 1,2-litrski trivaljnik z močjo 74 kW in blagohibridno podporo, povezan s samodejnim menjalnikom. S polnim rezervoarjem goriva je obljubljal kar 840 km neprekinjene vožnje, tako da bi brez težav in brez postanka prišla tudi do njegovega rojstnega Torina. A sva se ustavila precej prej, že na naši obali.

Cilj je bil Piran. S točno določenim namenom. Z Maščevalcem sva šla poskusit Š'torto, izvirno piransko sladico, s katero je slikovito obmorsko mestece želelo svetu ponuditi podobno ikono, kot je blejska kremna rezina. Poimenovana je po avtohtoni sorti oljk, njena posebnost pa je v sestavinah. Kremo torte namreč bogati olivno olje, v karameli pa je pristna piranska sol. Zasnoval jo je najmlajši slovenski chef z Michelinovim priznanjem, 23-letni Kristian Zule, skupaj s slaščičarko Magdaleno Skočir. Avenger je moral sicer ostati precej na obrobju mesta, kjer sem našla parkirni prostor, sama pa sem se peš odpravila do lokala, kjer strežejo izvirno torto.

Ko sem za Š'torto prvič slišala, mi je vseskupaj zvenelo kot potegavščina – olivno olje je nekaj, kar dodamo v hrano zaradi zdravja in pač zato toleriramo okus, zagotovo pa ga ne dajemo v slaščico, ki naj bi bila okusna. A radovednost je bila močnejša od predsodkov in nenavadno tortico je bilo treba poskusiti. Z njo sem dobila še ampulo olivnega olja in napotek, da ga lahko za obogatitev okusa stisnem na tortico, kar sem tudi storila. Izkazalo se je namreč, da je mladi Michelinov kuhar vedel, kaj dela in sestavil zares odlično slaščico. Pravzaprav se mi ob pisanju, ko razmišljam o njej, kar cedijo sline. Š'torto sta dopolnila še tropski smoothie in Latte Machiatto za lažjo pot nazaj.

Dolgoprogaštvo je Avengerju pisano na kožo ne le zaradi bencinskega pogona in nizke porabe, ki je izven avtoceste zlahka ostajala pod petimi litri, pri višjih hitrostih pa tudi ni presegla 5,4 litra na 100 km, pač pa tudi zaradi udobja, ki vozniku in potnikom omogoča dobro počutje tudi po več 100 kilometrih vožnje. Obenem ima spodobne vozne lastnosti, na cesti je dobro vodljiv, v mestu pa s svojimi 408 cm dolžine dovolj okreten. Seveda je opremljen tudi za vožnjo po resnem brezpotju, kjer mu je v pomoč sistem za nadzor oprijema na osnovi zaviranja, ki omogoča nekaj napredka, ko je eno kolo v zraku.

Avenger z bencinskim pogonom se v mnogih pogledih od električnega ne razlikuje, obstajata pa dve pomembni razliki, ki močno prevešata tehtnico v prid bencinskemu. Svoboda gibanja in dostopnost. Ni potrebno pojasnjevati, kakšno razliko pomeni za načrtovanje poti 800 km z bencinom v primerjavi s 400 km z elektriko. Obenem pa je bencinski Avenger občutno cenejši, dobimo ga lahko od dobrih 22.000 evrov naprej, testni, ki je bil malce bolje opremljen, pa je stal dobrih 25.000 evrov.

Če sem električnega Avengerja primerjala z ananasom na pizzi, bom bencinskega primerjala z oljčnim oljem in piransko soljo v tortici. Nekaj, kar na prvi pogled deluje neobičajno in ruši naše ustaljene predstave o svetu, a je potem, ko to preizkusimo, fantastično.