Nekje v začetku tisočletja sem se pobliže seznanila z glasbo britanske zasedbe Duran Duran in takoj mi je prirasla k srcu. Njihov album Decade sem neštetokrat preposlušala v avtu, takrat še na zgoščenki, sčasoma so se v moji zbirki znašli še njihovi drugi albumi. Ko sem pred nekaj meseci izvedela, da prihajajo v puljsko Areno, sem vedela, da tega koncerta ne smem zamuditi, čeprav v tistem trenutku še nisem vedela, kdo bo šel z mano. Ponudila se mi je skoraj nekoliko nepričakovana družba: moja 22-letna hčerka, pripadnica generacije, ki je odraščala ob One Direction. Na njenem seznamu predvajanja na Spotifyju so sicer Harry Styles, Louis Tomlinson in številni drugi glasbeniki, ki so se rodili približno takrat, ko so Duran Duran izdali že svoj tretji album, a njihovo glasbo tudi nekoliko pozna in se ji ne zdi napačna, je rekla. Toda glavni razlog, da je šla z mano, je bil, ker je želela z mano deliti to izkušnjo. In ker je bil dogodek ravno konec julija, sva se odločili, da bova po koncertu ostale še nekaj dni v Istri, na morju.

Najin zanesljivi sopotnik je bil karavan Ford Focus ST-Line, ki se je izkazal za najboljšo možno izbiro za dopust. Omeniti velja, da gre za enega nekoč najpriljubljenejših modelov Modrega ovala, ki pa s prihodnjim letom zaključuje svojo zgodbo. Kot me je prešinilo že lani, ko sem ga prvič srečala v nekoliko drugačni izvedbi, deluje, kot bi Ford z njim najboljše prihranil za konec. Na prvi pogled oblikovno deluje nevsiljivo in nevpadljivo, da pa njegov nastop le ni povsem skromen, pa v primeru mojega sopotnika poskrbi simpatičen odtenek Fantastic Red. Z njim je ravno prav izstopal, da sem ga med morsko dogodivščino lažje videla že od daleč na sicer neznanih parkiriščih.

Ko sem sedla za volan, sem najprej z olajšanjem opazila ročico samodejnega menjalnika. Čeprav ima ročni menjalnik določene prednosti in ponuja morda bolj neposreden stik med avtom in voznikom, pa je precejšnja muka v zastojih, mestni vožnji, pa tudi na daljših relacijah. Spadam pač med privržence avtomatikov, sploh če so kvalitetni in dobro sodelujejo z motorjem. Pri Fordu jim je to odlično uspelo. Za pogon je sicer skrbel blagohibridni litrski trivaljnik EcoBoost z močjo 114 kW, ki bi sicer lahko obetal nekolikanj bolj nedeljsko cijazenje po avtocesti, a je bil končni performans daleč od tega. Ne vem, kaj so Fordovi inženirji napravili, ampak velik karavan se je obnašal precej zmogljivejše kot bi pričakovala od nečesa, kar ima pod pokrovom zgolj litrski mlinček.

Na pot sva se odpravili sredi dopoldneva in čeprav pot dobro poznam, sem končni cilj vnesla v navigacijo, da sva bili sproti obveščeni o morebitnih izrednih dogodkih v prometu in da sva lahko spremljali napredek poti ter predviden čas prihoda. Udobni sedeži z estetskim pridihom športno rdečih šivov so skrbeli za potovalno udobje, ergonomska zasnova voznikovega mesta pa za sproščujočo vožnjo vseh dobrih 300 kilometrov. K športni opremi ST-line spada tudi športen volan, kovinske stopalke in kontrastni rdeči šivi na sedežih in volanu, na armaturni plošči pa so vstavki karbonskega videza. Na razmeroma nizki sredinski konzoli zavzema osrednje mesto prestavna ročica, za njo je praktičen predal za dragocenosti pod naslonom za roko, pred njo pa brezžična polnilna postaja za mobilni telefon. Za polnjenje starejših telefonov sta ob njej tudi USB-A in USB-C vhoda. Nad polnilno površino najdemo zračnike in fizični gumb za glasnost radia, še višje, na sredini armaturne plošče pa je 13,2-palčni zaslon na dotik s Fordovim novim operacijskim sistemom Sync 4. Prtljažnik karavanske različice ponuja 608 litrov osnovne prostornine, kar je bilo več kot dovolj za vso prtljago, pa še za velik napihljiv obroč za vodno zabavo.

Kljub visoki turistični sezoni je potovanje do Marede, kjer je bil najin vmesni cilj, minilo brez posebnosti ali zastojev. Tam sva okoli 15. ure prevzeli ključ apartmaja in se namestili ter si malce oddahnili. Imeli sva še ravno dovolj časa, da oblečeva posebej v ta namen pripravljena oblačila in se naličiva v slogu 1980-ih, nato pa sva pot nadaljevali proti Puli. Optimistično sem si ogledala bližnja parkirišča, ob prihodu pa ugotovila, da se je tam odločilo parkirati tudi nekaj desettisoč ostalih obiskovalcev. Po enournem iskanju sem naposled parkirala kar v neki ulici malce iz centra in upala, da me bo avto počakal tam. (Spoiler alert: počakal je.)

Ko sva prišli do Arene, so se obiskovalci že zbirali, med njimi pa je bilo presenetljivo veliko Britancev, zares privrženih oboževalcev že iz časa začetka delovanja skupine Duran Duran. Dve gospe v svojih šestdesetih sta naju poprosili, če ju fotografirava, nato pa vrnili uslugo in še onidve fotografirali naju. Kot je običajno v primerih večjih koncertov v sosednjih državah je bilo med občinstvom tudi precej Slovencev, kar nekaj je bilo družin ali pa kombinacij starša in najstniškega otroka, ki je prišel spoznavat glasbo, ob kateri so odraščali njegovi starši. Nesporno pa sva bili med mlajšimi pripadniki občinstva.

Za tiste, ki morda ne veste: Duran Duran je glasbena skupina iz Birminghama, nastala leta 1978 kot del scene New Romantics, bili pa so tudi britanski utemeljitelji glasbenega videa. Z njimi se je začela druga velika britanska invazija v ZDA. Ustanovna člana sta bila John Taylor in Nick Rhodes, ime pa si je zasedba nadela po liku iz znastvenofantastičnega filma Barbarella, ki se je imenoval Dr. Durand Durand. Po prvem nastopu, 5. aprila 1979, so se kadrovsko nekoliko okrepili, a že po nekaj nastopih sta dva člana zapustila ekipo. Frontman Simon Le Bon, ki je še danes s svojim prepoznavnim in hipnotičnim glasom zaščitni znak zasedbe, se jim je pridružil šele leta 1980. Fantje so svoje ambicije po uspehu čez lužo opisali v skladbi Rio, ki je postala velik hit in je še danes eden njihovih najbolj prepoznavnih komadov. Ameriška zgodba jim je nazadnje tudi uspela, kot sem že omenila, vodili so drugo veliko britansko invazijo v ZDA (prvo so sprožili Beatli). Skozi osemdeseta so nanizali občudovanja vredno število hitov, ki so se svoj čas vrteli na radijskih postajah do onemoglosti, poleg fenomenalne glasbe pa so bili prepoznavni tudi po svojstvenem imidžu, ki sicer za dekado naličenih moških spet ni bil tako zelo ekstravaganten. Njihove podobe so krasile stene sob skorajda vseh takratnih najstnic, ki so medlele ob pogledu nanje in ob poslušanju njihovih zimzelenih Girls On Film, Hungry Like The Wolf, bondovska A View To A Kill in kasneje Ordinary World. Sama sem bila v osemdesetih še malce premlada, da bi me to zanimalo, ko pa sem kasneje začela odkrivati njihovo glasbo, je bil prvi komad, ki me je navdušil, tudi njihov prvi single Planet Earth, sledil je tisti, ki sem si ga sposodila v naslovu pričujoče zgodbe, pa nežna pesmica Save A Prayer, zadnja leta pa sta mi nadvse prirasli k srcu še Hold Back The Rain in Last Chance On The Stairway. Vizualno so fantje imidž nekoliko posodobili in se odrekli ličilom, obdržali pa oblačila živahnih barv. In mimogrede, podatek, ki sicer nima posebnega namena in je zgolj moje osebno mnenje, a ga bom vseeno delila z vami: čeprav je bil Le Bon kot naličen mladenič protagonist fantazij številnih najstnic, je danes kljub temu, da jih šteje že čez 60, veliko privlačnejši kot takrat. Če le ne bi bil že oddan… Že približno 40 let je očitno srečno poročen z nekdanjo manekenko Yasmin Le Bon, s katero imata tri otroke, ena izmed njunih hčera se je podala po materinih stopinjah in ima relativno uspešno kariero v svetu mode.

Fantje iz Birminghama so v Puli preigrali precej starih hitov in tudi nekaj pesmi z najnovejšega albuma, pri večini je občinstvo navdušeno pomagalo s petjem, slovenske obiskovalce pa je še posebej ganilo, ko je Le Bon pozdravil oboževalce ne le s Hrvaške, pač pa tudi iz okoliških držav, Slovenije, Slovaške, Avstrije, Madžarske in drugih. Priznam, zazdelo se mi je, da se je malce lovil, katera je katera, Slovenija in Slovaška, ampak pustimo.

Z mojo mlado novonastalo fanico britanske novoromantike sva se po koncertu vrnili k avtu, ki naju je še čakal, kjer sva ga pustili, družbo mu je delala celo potepuška muca. Čakalo naju je približno uro in pol vožnje do apartmaja (ker sem se odločila prihraniti par evrov za cestnino in sva izbrali staro cesto), ki ga je na trenutke spremljalo obžalovanje, da nisem raje vzela apartma kar v Puli ali pa vsaj v Barbarigi. Stara cesta med Pulo in Maredo je sicer precej podobna vsem starim cestam, bogata z ovinki in klanci, a s Focusom je to pomenilo obilo vozniške zabave. Z uravnoteženim podvozjem niti neravnine niti zavoji niso predstavljali posebnih neprijetnosti, avto pa se je obnašal zanesljivo in mi vlival zaupanje ter dajal občutek varnosti.

Počitniško naselje pri Novigradu je ob najinem prihodu že spalo, zato sva se tudi midve kaj hitro odpravile k nočnemu počitku. Čakalo naju je namreč nekaj dni sončenja in kopanja na bližnji plaži, potepanja s Focusom po Istri in druženja, za katero ob sodobnem tempu ni ravno v izobilju priložnosti, časa pa ni bilo toliko, da bi ga lahko zapravljali.

Trije dnevi so minili kot eno popoldne in ob odhodu domov sva bili trdno odločeni: naslednjič greva za ves teden in če bova imeli tudi takrat srečo, da naju bo na počitnice peljal vsaj pol tako simpatičen, varen in za vožnjo prijeten avto kot Ford Focus, si več sploh ne moreva želeti.